Moram v tempelj

Michael R. Morris

Cerkvene revije

Temu brazilskemu bratu nesreča, dnevi in noči, ki jih je preživel v avtobusu, dolge vožnje z ladjo ter visoki stroški potovanja niso preprečili odhoda v tempelj.

José Gonçalves da Silva se je nenadoma zavedel ljudi, ki so ga klicali. Bilo je temno in ni vedel, kje je.

»Spal sem, ko se je avtobus prevrnil,« se José spominja nesreče, ki se je zgodila zgodaj zjutraj januarja 2008. »Niso me mogli najti, ker sem bil v zadnjem delu avtobusa, prekrit s prtljago. Nekaj bratov me je končno našlo, ko so začeli pobirati kovčke.«

Ko je voznik avtobusa na ozkem odseku vijugaste ceste v gostem deževnem gozdu v južni Venezueli izgubil nadzor nad vozilom, so bili José in drugi sveti iz poslednjih dni iz Manausa v Braziliji približno na pol poti svojega tridnevnega potovanja v Tempelj Caracas v Venezueli. José je utrpel le manjše poškodbe, več bratov in sester pa je moralo v bolnišnico.

»Čas je, da nehaš hoditi v tempelj,« so zaskrbljeni družinski člani dejali Joséju, ki je bil v času nesreče star osemdeset let. On pa je neustrašno izjavil: »Moram v tempelj. Če bo Gospod dopustil, se bom vrnil.«

Takoj je začel varčevati denar za potovanje v Caracas, kamor je potem šel na začetku leta 2009. Za brata Gonçalvesa da Silva je štirideseturna vožnja z avtobusom lahka v primerjavi z njegovimi tremi predhodnimi potovanji v Tempelj São Paulo v Braziliji. Tempelj São Paulo, ki se nahaja več tisoč kilometrov jugovzhodno od Manausa, je bil veliko let najbližji tempelj tega dva milijonskega mesta v severni državi Amazoniji. Potem pa je leta 2005 Manaus postal del tempeljskega venezuelskega okrožja Caracas.

Ko smo tista leta potovali v São Paulo, »smo se tu v Manausu šli na ladjo in potrebovali štiri dni, da smo prispeli v Pôrto Velho,« glavno mesto države Rondônia, pravi José. »Potem smo se z avtobusom štiri dni vozili do São Paula. Moja žena ni članica Cerkve. Ko sem leta 1985 šel v tempelj prvič, sem šel sam. Ker sem prispel pozno in avtobusi niso več vozili, sem noč preživel na avtobusni postaji v Pôrtu Velhu. Naslednjega jutra sem šel v São Paulo. Bila je prijetna izkušnja, vendar sem prispel nekoliko utrujen.«

Potem je tri dni služil v templju, preden se je odpravil na osemdnevno potovanje domov. Da od pokojnine privarčuje denar za plačilo stroškov potovanja v tempelj, potrebuje leto dni.

»Za to je potrebno žrtvovanje, vendar se splača,« pravi brat Gonçalves da Silva, ki je za svojo družino opravil veliko namestniškega dela. »Tistega dne, ko sem se krstil za očeta in ko se je nekdo krstil za mojo mamo ter ko sem deloval v imenu očeta, ko so starša pečatili, sem občutil posebno radost. To je bila čudovita priložnost. Mojih bratov in sester ni več, vendar sem zanje opravil delo, ko sem hodil v tempelj.«

José verjame, da bo žrtev, povezana z dosedanjim tempeljskim potovanjem, svetim iz poslednjih dni v Manausu pomagala, da bodo hvaležni za dan, ko bodo tam posvetili tempelj. »Navdušeno čakam ta dan,« pravi.

Leta 1980, ko se je José pridružil Cerkvi, je bila v Manausu ena majhna veja z dvajsetimi člani. Odtlej je tam opazoval razcvet Cerkve do skoraj 50.000 članov v osmih kolih.

»Ko je bilo leta 2007 objavljeno, da bodo v Manausu zgradili tempelj,« pravi José, »sem zaradi velike radosti, ki sem jo občutil, jokal in molil, da mi bo Gospod pustil živeti dovolj dolgo, da bom lahko dočakal postavitev temeljnega kamna,« kar se je zgodilo leto kasneje. Sedaj moli, da bo dočakal dan, ko bo tempelj dokončan, in krst svoje žene, da se bosta lahko pečatila.

»Ne vemo, kdaj bomo umrli, vendar bi morali biti pripravljeni in srečni, ko bo ta dan prišel,« pravi brat Gonçalves da Silva. Veselim se vrnitve v navzočnost nebeškega Očeta in Odrešenika Jezusa Kristusa. Prisotnost v templju mi pomaga, da se na ta dan pripravljam.«

Tempelj Caracas v Venezueli

Zgoraj: Rio Negro, kjer je José Gonçalves da Silva pričel z osemdnevnim potovanjem v Tempelj São Paulo v Braziliji.

Spodaj: Brat Gonçalves da Silva med štirideseturno avtobusno vožnjo v venezuelski Tempelj Caracas. Pravi, da je služenje v Gospodovi hiši vredno vsakršne žrtve.