Nefijeva zgodba – moja zgodba

Ime zadržano v uredništvu.

Jakov telefonski klic mi je strl srce, vendar sem upanje našla v vzoru starodavnega preroka.

Nekaj let po tem, ko sem končala fakulteto, se je zgodilo tako, da sem enega od družinskih večerov preživela z drugimi mladimi samskimi iz oddelka. Svetovalec v kolskem predsedstvu nas je povabil k sebi domov, njegova žena pa je pripravila lekcijo.

Brali smo poročilo o Nefiju in njegovih bratih, ki so šli k Labanu po medeninaste plošče (gl. 1 Ne 3–5). Naša učiteljica je govorila o pogumu in vztrajnosti, ki ju je pokazal Nefi. Nato se je s prodornim pogledom ozrla po naši majhni skupini.

»Nefi in bratje so dobili težko nalogo,« je opozorila. »Večkrat so poskusili, vendar v nobenem primeru ni bilo lahko. Toda bilo je vredno vztrajati. Ker je Nefi imel svete spise, je preprečil, da bi njegova družina ‘[zapadla] v nevero in se [pogubila]’ (1 Ne 4:13).

»V življenju boste imeli ‘plošče’«, je nadaljevala. »Morda boste morali pokazati vztrajnost pri pridobivanju izobrazbe. Morda boste poklicani, da boste pokazali pogum, ko boste hodili na zmenke. Ne glede na žrtve, zapreke, ovire, srčne bolečine – kar koli bo potrebno, da boste ohranili svojo prihodnjo družino in jih obvarovali pred tem, da bi zapadli v nevero – se vrnite po plošče.«

Ta vzporednica se mi je zdela dobra. V spominu sem jo shranila, da bi se jo v prihodnosti lahko spomnila. Tisti hip se mi ni zdelo, da je v mojem življenju na poti veliko ovir. Končala sem šolo, svoje delo sem imela rada in približno štiri mesecem sem že hodila s čudovitim fantom – dolgoletnim prijateljem, s katerim je kazalo resno. S tem, kako so se stvari odvijale, ne bi mogla biti bolj zadovoljna.

Čez nekaj mesecev se je moj odnos z Jakom (ime je spremenjeno) močno razvil. Toda Jakovi starši so se pred enim letom ločili in ločitev ga je še vedno zelo bolela. Bal se je, da se bodo stvari pri nama, če se bova poročila, končale tako, kot so se pri njegovih starših.

Povedala sem mu, da sem mu pripravljena dati čas – veliko, če ga potrebuje – da bo stvari v mislih in v srcu uredil. Govorila sva o sprejemanju odločitev na podlagi vere in ne strahu. Pogovarjala sva se o vlogi svobodne volje in o dejstvu, da mu ni treba predpostavljati, da bi bila pot njegovih staršev samodejno usojena tudi njemu. In govorila sva o odkupni daritvi Jezusa Kristusa in o Odrešenikovi sposobnosti, da nas v srcu ozdravi.

Zdelo se je, da so mu najini pogovori odvzeli nekaj skrbi, in najin odnos se je nadaljeval kot po navadi. Ko me je torej v soboto popoldan poklical, da je med nama konec, me je to več kot presenetilo. Rekel mi je, da se ne vidi v zakonu z menoj – oziroma z nobeno. Preprosto ni več verjel v zakonsko zvezo.

V naslednji uri sva ponovila to, o čemer sva se že pogovarjala, vendar ga nisem mogla prepričati. Zašepetal je: »Zelo mi je žal,« in prekinil. Tiho sem obsedela na postelji, po licih so mi polzele solze in bila sem popolnoma osupla.

Nekoliko kasneje je na vrata moje sobe potrkala sostanovalka. »Ali greš na kolsko konferenco?« je vprašala. Nisem se počutila tako, da bi hotela kam iti oziroma kaj početi, vendar sem se oblekla in šla v avto.

Ko sva prispeli, sem najprej zagledala žensko, ki je pred meseci imela lekcijo na družinskem večeru. Nobena od naju ni nič rekla, vendar sva se spogledali in v mislih sem zaslišala glas, ki mi je rekel: »Vrni se po plošče.«

Nekako sem vedela, kaj vse je ta navdih pomenil. Ni šlo se za starodavnega preroka, ki se je vrnil po sveti zapis. Šlo je tudi zame. Pomenilo je, da čeprav Jaka ne verjame v zakonsko zvezo, jaz še vedno lahko. Lahko upam na to in molim zato in na tem delam – ne v smislu hrepenenja in koprnenja, temveč v smislu vere, dejavnosti in vsakdanjih priprav, ker je to v bistvu Božji načrt za njegove otroke. To ni pomenilo, da se moram vrniti k Jaku in biti z njim, dokler ga ne bom »prepričala« o predlogu o poroki, niti ni pomenilo, da se moram takoj začeti dobivati z nekom drugim. V redu je, če imam čas za žalovanje in zdravljenje.

Toda v tem času se lahko izogibam samopomilovanju. Lahko se uprem skušnjavi, da bi bila do Jaka ponižujoča – ali do moških na splošno. Poiščem lahko prijatelje, ki verjamejo v zakonsko zvezo, in se slednjega veselim. In tako kot Nefi lahko zaupam ljubečemu nebeškemu Očetu, ki ničesar ne zapove – naj bo to, da gremo iskat starodavni zapisi s svetimi spisi ali se poročimo in ustvarimo družino – ne da bi pripravil pot, da to lahko naredimo.

Še vedno sem v stanju »doseganja« – ne »doseženega«. Nisem se še poročila, toda čutim hvaležnost za vse dobre izkušnje na zmenkih, ki sem jih imela – izkušnje, ki so bile lepše zaradi boljšega razumevanja, ki jo ima vloga vztrajanja pri pravičnih ciljih.

Tolažbo in zaupanje mi daje tudi to, ker vem, kaj je starešina Richard G. Scott iz zbora dvanajstih apostolov učil o Nefijevem vzorcu vztrajanja. Rekel je:

»Po dveh neuspešnih poizkusih je Nefi ohranil notranjo gotovost. Brez vseh odgovorov se je skrivaj podal v mesto do Labanove hiše. O tem je povedal: ‘Duh me je vodil, ne da bi jaz vnaprej vedel, kaj mi bo storiti.’ Dodal je nekaj pomembnega: ‘Vendar sem šel.’ (1 Ne 4:6–7; poševni tisk dodan)

Nefi je bil vedno znova pripravljen poskusiti, pri čemer si je prizadeval po najboljših močeh. Izrazil je vero, da bo prejel pomoč. Ni dopustil, da bi mu kaj vzelo pogum. Toda ker je deloval, zaupal v Gospoda, bil poslušen in pravilno uporabljal svojo svobodno voljo, je prejel vodstvo. Navdih je prejemal korak za korakom in v besedah svoje matere je prejel […] moč, da ‘[je lahko izpolnil], kar [mu] je Gospod zapovedal’.« (1 Ne 5:8; poševni tisk dodan)¹

To načelo vztrajanja seveda ne velja samo za področje zmenkov. Nanaša se tudi na tiste, ki so neozdravljivo bolni in niso prepričani, ali se bodo lahko dobre volje soočili s še enim dnevom, polnim bolečin; na ljudi, ki si prizadevajo premagati izzive v zakonu; na starše, ki leta molijo za otroka, ki je zašel; na najstnico, ki se zaradi svojih prepričanj v šoli sooča s sovražnostjo; na misijonarje, ki cele dneve delajo, ne da bi poučevali eno samo lekcijo. V nekem smislu je bilo vsakemu od nas zapovedano, naj se vrnemo po plošče.

In kakor Nefi se tudi mi lahko. S pogumom, vztrajnostjo in vero lahko naredimo vse, kar nam je Gospod zapovedal.

Illustriral: Michael Parker