Očetov objem

Luiz Fernando Maykot

Očeta sem izgubil, ko mi je bilo sedem let. Začel sem dvomiti, zaradi česar nisem mogel zaupati nebeškemu Očetu.

Moja družina je ravno odhajala z zabave, vendar sem se hotel še kotalkati. Oče me je objel in me vprašal, ali hočem ostati, zato da bi me peljal kotalkat.

»Ne!« sem rekel jezno.

»Lahko mi zaupaš,« je dejal.

Ker so drugi hoteli oditi, sva zato odšla v avto. Čez deset minut se nam je pripetila avtomobilska nesreča. Jaz sem čudežno preživel, oče pa je umrl. Tisti »ne!« je bilo zadnje, kar sem mu rekel, in dolgo let je bil zadnji človek, ki sem ga objel.

V naslednjih enajstih letih je šlo v mojem življenju samo še navzdol. Izgubil sem zaupanje vase in nikomur več nisem zaupal. V življenju sem bil tako nesrečen, da sem se nekega dne, ko mi je bilo osemnajst let, boril s silnim brezupom in Boga rotil, naj mi pokaže pot do srečnega življenja.

Čez en teden sta do mene prišla dva misijonarja. Pokazala sta mi knjigo in mi rekla, naj molim za pričevanje o tem, ali izpričuje resnico. To, kar sta me prosila, je bilo videti malo, toda rane, ki so nastale po očetovi smrti, so bile globoke in na srečanje z misijonarjema sem gledal zgolj kot na naključje in ne kot na odgovor Boga, ki me ima rad.

Vseeno sem bral Mormonovo knjigo in molil, da bi prejel odgovor – dasiravno ne s pravim namenom. Navsezadnje bi to pomenilo, da moram Bogu zaupati ter sprejeti njega in njegov odgovor. Lažje je bilo sprejeti dobro znano kritiziranje Cerkve. In odkril sem tudi, je imelo toliko velikih zgodovinskih osebnosti, katere so mi predstavili v šoli, napake. Kaj če je bil Joseph Smith tudi takšen?

Nazadnje sem se vendarle krsti in so me potrdili. Vedel sem, da v življenju potrebujem nekakšno usmeritev, Cerkev in člani pa so mi bili všeč. Sedaj se zavedam, da sem se pridružil brez pravega pričevanja, brez takšnega, zaradi katerega ti zagori srce. Vera, ki sem jo imel, je bila posledica mojega spoznanja, da so dokazi, ki so jih imeli obrekovalci Cerkve, površni. Čeprav sem še vedno čutil nemir, sem prišel do točke, ko sem vedel, da v to ne morem več verjeti. S Cerkvijo sem spet navezal stike zato, ker mi je primanjkovalo zaupanja in ker sem bil nesrečen, sedaj pa sem bil spet v istem stanju.

Zato sem sprejel odločilno odločitev: molil bom, toda tokrat bom napravil, prav kakor prigovarjal Moroni, z »vero v Kristusa«, »resničnim namenom« in »iskrenim srcem« (Mor 10:4). Na dan, ki sem ga določil, sem se postil in molil za vodstvo. Ves dan sem premišljeval o tem, kar se je zgodilo.

Tisti večer sem ob postelji pokleknil. S sklonjeno glavo sem nebeškega Očeta vprašal o tem, ali Mormonova knjiga izpričuje resnico. V mislih sem se začel spominjati vseh svojih dvomov. Zaprl sem oči, še močneje sklenil roke in ponovno vprašal – iskreno, z namenom, z vero v Odrešenika.

Zdelo se je, da se je čas ustavil. Začutil sem toplino in se je name spustila svetloba. Enajst dolgih let sem hrepenel po tem in naposled me je oče – nebeški Oče – ponovno objel. Končno sem našel nekoga, kateremu sem zaupal. »Da,« sem rekel s solznim obrazom, »zaupam ti.«

Ilustracija: Doug Fakkel