Dajte prednost tempeljski poroki
Vitaly Shmakov se je rodil v Omsku v Rusiji, njegova žena Ekaterina (Katya) pa v Yekaterinburgu v Rusiji. Oba sta se Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni pridružila v najstniških letih in oba sta služila misijon – Vitaly v češkem misijonu Praga, Katya pa v ruskem misijonu Novosibirsk. Pravita, da se jima je zaradi spreobrnitve ponudila možnost srečnega, samozavestnega in izpolnjenega življenja, misijon pa jima je utrdil željo po tem, da ustvarita dom, ki bo temeljil na evangeliju, začela pa sta s tempeljsko poroko. To je njuna zgodba.
Vitaly: Ko sem bil po misijonu že nekaj mesecev doma, so me poklicali za svetovalca na krajevni mladinski konferenci. Steven C. Smith, predsednik ruskega misijona Novosibirsk, me je poklical v pisarno. Pričakoval sem nov poklic oziroma nekakšen uradni razgovor. Namesto tega mi je predsednik Smith povedal za dekle, za katero je hotel, da bi jo spoznal – dekle, ki se je nedavno vrnila z misijona domov na drugem koncu Rusije, a se bo udeležila konference.
Katye nisem še nikoli videl. Ko sem prišel na konferenco, sem se ji predstavil in nekaj minut sva brezbrižno klepetala. Kasneje tistega večera sem jo prosil za ples. Naslednjega dne sem jo zaprosil ponovno.
Katya: Ko sem odraščala, nisem poznala veliko samskih duhovniških bratov, vendar sem vselej upala, da bo Gospod priskrbel vrednega fanta, s katerim se bom poročila. Nisem vedela, kdaj ali kako se bova srečala, vendar sem zaupala v Gospoda in njegove obljube.
Po misijonu so me prosili, če bi pomagala na mladinski konferenci. Ko sem na konferenci zagledala Vitalyja, sem ga takoj želela spoznati. Na konferenci sva skupaj preživela tri najčudovitejše in nepozabne dni.
Že kmalu sem začutila močan navdih, da je Vitaly moški, s katerim se bom poročila. Seveda vsakdo ne bo doživel takšnega občutka že na začetku dvorjenja. Kako torej vemo, ali gremo v pravo smer? Na misijonu sem se naučila prepoznavati Duha in brez vsakega dvoma slediti njegovemu vodstvu. Ko sem torej začutila, da moram Vitalyja spoznati, sem temu navdihu sledila.
Vem, da nas bo Duh vodil, če si bomo prizadevali za njegovo vodstvo. Pomembno je, da svoje poti ne primerjamo s potmi drugih – Duh vseh nas morda ne bo vodil enako – če pa bomo Duhu sledili, bomo lahko zaupali, da je naša pot za nas prava.
Premagovanje ovir
Vitaly: V tistih treh dneh sem spoznal, da sem našel posebno dekle. Bil sem razočaran, ko se je konferenca zaključila in sva se s Katyjo morala ločiti. Na srečo pa je bila že naslednji mesec konferenca za mlade samske. Že sem se je veselil.
Tudi tista konferenca je upravičila moja pričakovanja. S Katyo sva veliko časa preživela skupaj, da bi se resnično bolje spoznala. Ko je bilo konference konec, sva izmenjala telefonski številki in se vrnila vsak v svoje mesto.
V tednih, ki so sledili, sva ostala v stiku večinoma preko telefonskih pogovorov in sporočil. (Mislim, da sem se v manj kot enem mesecu naučil besedilna sporočila pisati hitreje, kot jih večina piše na prenosniku!)
Katya je živela v Yekaterinburgu, ki je od Omska v Sibiriji, kjer sem živel, oddaljen enajst ur vožnje z vlakom. Vendar sva si oba obupno želela, da bi se spet videla. Pričela sva z rednimi potovanji ob koncu tedna. En konec tedna sem jaz šel k njej na obisk, nekaj tednov kasneje pa me je obiskala ona. Ko sem obiskal Katyjo, sem bival pri najinih prijateljih v njenem mestu, ko pa je ona obiskala mene, je bivala pri najinih prijateljih, ki so živeli v mojem mestu. Na teh obiskih sva čas pogosto preživela s temi prijatelji iz cerkve.
Katya: Enajst ur se morda zdi dolga vožnja, toda za Rusijo je to le kratek sprehod! Zaradi razdalje najini zmenki niso bili tako pogosti, kot bi si želela. Srečevala sva se le enkrat vsakih nekaj tednov in skupaj preživela dva ali tri dni, preden se je eden od naju vrnil domov. Pogosto sva čutila, da potrebujeva veliko več časa, kot sva ga imela, zato je bila ločitev vedno težka. Ker pa sva si morala tako zelo prizadevati, da bi se videla, sva cenila vsako minuto, ki sva jo preživela skupaj. Ko je najina zveza napredovala, sva se začela veseliti časa, ko se nama ne bo treba poslavljati.
Najini zmenki so bili zelo zanimivi in raznoliki: vozila sva se s kolesi, jahala konje, hodila v muzeje, brala svete spise, kuhala, se sprehajala po parkih (v enem sva celo plesala) in šla v sirotišnico, kjer sva služila otrokom in se z njimi igrala.
Vsakič, ko sva se srečala, sva počela nekaj novega, zato sva se zelo zabavala. Všeč mi je bilo, kako domiseln je bil Vitaly pri načrtovanju zmenkov. Dejavnosti, ki jih je načrtoval, so nama pomagale, da sva se zares spoznala.
Vitaly: Ker sem bil študent, si zares nisem mogel privoščiti veliko zabave. Večino denarja sem porabil za potovanja, da sem videl Katyjo, in za plačilo telefonskega računa. Vendar to, da sva imela omejen proračun, ni pomenilo, da morajo biti najini zmenki nezanimivi in neizkoriščeni. Dejansko za nekaj najinih najboljših zmenkov nisva porabila niti centa.
Morda se zdi smešno, vendar sem želel videti, kako se bo Katyja obnašala v družbi otrok, zato sva šla v sirotišnico. Bilo je tako kot pri večini najinih zmenkov; resnično sva se poskušala kar največ naučiti drug o drugem.
Živeti na Gospodov način
Vitaly: V Rusiji tako kot v številnih drugih krajih velja pravilo, da ljudje pred poroko živijo skupaj. Ko sem Katyjo zasnubil, me je nekaj mojih prijateljev vprašalo, kako se bom poročil z njo, ne da bi prej vedel, če se osebno ujemava. Sklepali so, tudi pri Katyjinih je bilo tako, da je edini način, da resnično vem, ali je zame prava, ta, da določeno obdobje z njo živim.
Rekel sem jim, da ni potrebno živeti z nekom, da bi ga spoznal. Prav tako sem prijateljem poskušal pojasniti, tako da bi lahko razumeli, da sem molil in prejel odgovor, naj se s Katyjo poročim. Ker sem o odločitvi molil, se zakonskega življenja nisem bal. Bil se navdušen in čutil sem, kakor da se pred menoj začenja popolnoma novo življenje. Zaradi tega koraka mi ni nikoli nihče oporekal oziroma me grajal. Pravzaprav so me pri moji odločitvi podpirali.
Katya: Ko me je Vitaly zasnubil, so me starši poskušali od poroke odvrniti. Mislili so, da je za zaroko prezgodaj in da moram Vitalyja bolje spoznati. Šef v službi mi je enako govoril in dodal: »Preden se odločita za kaj takega, morata živeti skupaj.«
Žalostna sem, da ljudje tako mislijo o zakonski zvezi in družini. Mislim, da ne razumejo, kako srečen je lahko par, ki je poročen in pečaten v templju. Velika ljubezen in sreča, ki sva jo z Vitalyjem čutila na najini poroki, je zaradi spoznanja, da sva pečatena v templju, postala celo večja.
Vitaly: S Katyjo sva se poročila 25. februarja 2006 v Omsku. (Ruski zakoni zahtevajo civilno poroko pred tempeljskim pečatenjem, kakor veliko drugih držav.) Naslednje jutro sva se odpravila na pot v Tempelj Stockholm na Švedskem. V Omsku sva šla na letalo in tri ure letela do Moskve, kjer sva preživela preostanek dneva. Potem sva se z vlakom ponoči vozila do Sankt Peterburga. Ko sva prispela, sva se z drugimi svetimi iz poslednjih dni z avtobusom osem ur peljala do Helsinkov na Finskem. Zadnji del najinega potovanja je bila enajsturna vožnja s trajektom do Stockholma.
Naposled sva prispela v tempelj.
Nekaterim morda takšno potovanje predstavlja izziv, vendar je bilo najino potovanje po Evropi v marsičem imenitno poročno potovanje.
1. marec 2006, dan ko sva se pečatila, je bil čudovit dan – dan miru in zaupanja. Vedel sem, da je ženska, ki sem jo držal za roko, tista, s katero bom živel v večnosti. Prav ta misel me je navdala z veliko radostjo in hvaležnostjo do nebeškega Očeta, ker mi je svojo hčerko zaupal za ženo. Čutil sem, da sem se z njim bolj zbližal kot kdaj prej.
Iskanje Kristusovih lastnosti
Katya: Z Vitalyjem imava hčerkico. Čudovita je. Želim, da bi se nekega dne poročila v templju, in najboljša podpora, ki ji jo lahko nudiva, je, da sva kot mož in žena ter kot starša ljubeča.
Upam, da bo našla vrednega duhovniškega brata, ki bo imel veliko Kristusovih lastnosti. To, da sem te lastnosti lahko videla v Vitalyju, mi je pomagalo do spoznanja, da se z njim lahko poročim.
Kaj me je na njem privlačilo? Seveda, postaven je in pameten ter ve, kako dvoriti ženski. Vendar pa to ni bilo glavno merilo. Ima to, čemur rada pravim »oči Kristusovega učenca«. V njem sem začutila luč. Je pravičen duhovniški brat.
Vitaly: Seveda je čudovito, da si poročen z nekom, ki te privlači. Toda, če se bomo osredotočili zgolj na telesne lastnosti, bomo neizogibno zgrešili najpomembnejše značilnosti – značaj, duhovnost in druge lastnosti, ki so za trajno zakonsko zvezo resnično pomembne.
Zavedam se, da je za nekatere mlade izziv najti zakonca v Cerkvi preprosto zato, ker tam, kjer živijo, ni veliko svetih iz poslednjih dni. Razumem jih. Vendar vem, da bo ne glede na izkušnje, v katerih smo, če bomo naredili svoj del in se pripravili na pečatenje v templju, nebeški Oče pripravil pot.
Levo: Shmakova na dan pečatenja leta 2006; njuno potovanje v Tempelj Stockholm na Švedskem je trajalo približno trideset ur.
Desno: Danes imata Shmakova hčerkico. Katyja pravi: »Želim, da bi se nekega dne poročila v templju, in najboljša podpora, ki ji jo lahko nudiva, je, da sva kot mož in žena ter kot starša ljubeča.«
Družinske fotografije, objavljene z dovoljenjem družine Shmakov.