Zgodnje nedeljsko jutro

Charles W. Dahlquist II

Kot generalni predsednik Mladeničev služil od leta 2004 do 2009

Ti mladeniči na Fidžiju vstajajo zgodaj in hodijo daleč, toda svojo dolžnost opravljajo vneto.

Je sobota zvečer v oddelku Waila fidžijskega kola Nausori. Aronovi duhovniki so opravili dolžnosti dneva in se pripravljajo na nedeljo in so se zbrali doma pri bratu in sestri Maiwiriwiri. Zdaj imajo priložnost, da na hitro poobedujejo, preden se začnejo postiti – potem pa pri Maiwiriwirisovih prespijo.

Za te Aronove duhovnike jutro napoči hitro. Veliko pred zoro hitro vstanejo, si oblečejo belo srajco in kravato ter temne hlače in do šestih zjutraj zapustijo dom brata in sestre Maiwiriwiri v parih – podobno kot misijonarji. Vsak od teh družabnikov ima posebno pot, po kateri gre, zato da pride do kapele do desetih dopoldan, ko se začne duhovniški sestanek. Njihova dolžnost je, da se na poti ustavijo pri vsakem članu in jih prosijo za postna darovanja.

Ti fantje hodijo pet kilometrov od Maiwiriwirijevega doma, ki je na eni strani oddelka, do zgradbe za bogoslužje, ki je na drugi strani oddelka. To je njihova priložnost, da izpolnijo svojo obveznost in člane Cerkve prosijo, naj s svojimi postnimi darovanji sodelujejo pri velikem delu, s katerim skrbijo za vdove ter za svoje brate in sestre. Predsednik Alipate Tagidugu iz fidžijskega kola Nausori je pripomnil, da so se zaradi teh prizadevanj postni prispevki povečali za dvajset odstotkov.

Enako pomembno je, da imajo ti mladeniči priložnost opravljati svojo zadolžitev in pomagati članom oddelka, da spolnjujejo zaveze, ki so jih sklenili ob krstu:

»Ker torej želite priti k Božji čredi in se imenovati njegovo ljudstvo in ste voljni nositi drug drugega bremena, da bi bila lahka;

da, in ste voljni žalovati s tistimi, ki žalujejo; da, in tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo, in biti Božje priče ob vsakem času in v vsem in na vsakem kraju, kjer bi utegnili biti, prav do smrti, da vas bo Bog lahko odkupil in boste prišteti k tistim od prvega vstajenja, da boste lahko imeli večno življenje.« (Moz 18:8–9)

Tem mladeničem pobiranje postnih prispevkov ni v breme, temveč blagoslov. Z veseljem oblečejo belo srajco in kravato, navdušeno zgodaj vstanejo in rade volje potrkajo na vrata članov v zgodnjih jutranjih urah, da bi jih prosili, naj bodo deležni blagoslovov, ki jih prinaša radodarnost pri postnem darovanju.

Ko sem te mladeniče gledal, kako se pripravljajo, da bodo opravili svojo zadolžitev kot duhovniki, sem pomislil, kako čudovit blagoslov bo to zanje v vsem njihovem življenju, ker bodo razumeli pomen svojega prizadevanja, ko so člane Cerkve prosili, naj se s postnimi darovanji približajo Odrešeniku. Koliko boljši misijonarji bodo in koliko boljši možje ter očetje bodo zaradi svojih duhovniških prizadevanj!

Bolje bodo razumeli naslednji verz iz svetih spisov o Gospodovemu ljudstvu: »Gospod je svoje ljudstvo imenoval Sion, ker so bili enega srca in enih misli in so bivali v pravičnosti; in med njimi ni bilo revnih.« (Moses 7:18)

Kakšen blagoslov imajo ti duhovniki, ker vedo, da so člane prosili, naj se približajo Odrešeniku.

Dan se začne zgodaj, toda ti mladeniči z nasmehom hodijo od enega konca oddelka na drugega in na poti pobirajo postna darovanja.

Fidži

Nova Zelandija

Avstralija