Fidži Sadovi vere
Zgodbe o družini, ki odkrije resnico, o družini, ki poveča krog ljubezni, in o zaupljivi veri nekega dekleta.
Fidži se je nekoč zdel zelo odmaknjen od drugega sveta – kraj, kamor se lahko odmaknemo pred težavami hitrejšega ter bolj mestnega načina življenja. Toda ne več. Letala, satelit in svetovna trgovina sedaj na obale Fidžija prinašajo vse izzive sodobnega življenja, ki jih najdemo drugod po svetu. Člani Cerkve na Fidžiju se s temi izzivi spopadajo enako kot člani na katerem drugem koncu sveta, in sicer z zvesto poslušnostjo evangelijskim načelom.
Trije primeri iz Fidžija učijo, kako nam ta načela oblikujejo življenja.
Družina Kumar
George Kumar je svojemu starejšemu sinu Ryanu hotel samo omogočiti plodno, moralno življenje. Družina Kumar je našla veliko več: večne evangelijske resnice, ki so jim prinesle nov, srečnejši način življenja.
Brat Kumar pravi, da je evangelij njegovi družini dal novo moč. »Skupaj preživimo več časa – kakovostnejšega časa. Naši odnosi so boljši.« Vsak dan molijo v družinskem krogu in Ryan pravi, da je redni družinski večer »nuja«.
On je bil tisti, ki je v Cerkev pripeljal druge.
Ko je bil Ryan sredi najstniških let, je Georga Kumarja pričelo skrbeti, kakšno življenjsko pot si bo sin izbral. Ker ga je skrbelo, da Ryan in prijatelji svojega časa ne preživljajo produktivno, je George našel način, da je bil sin v družbi mladih, ki so se obnašali drugače. George je iz pogovora z bratrancem, ki dela na višji šoli Fidji LDS Church College v Suvi, izvedel, da bi se Ryan lahko vpisal. (Šola Church College je srednja šola, ki je enakovredna višjim letnikom osnovne šole, v drugih področjih pa srednji šoli.)
Potem ko je Ryan začel hoditi na to cerkveno šolo, se je njegovo obnašanje začelo izboljševati. Rekel je: »Vzrok za to je bil zgled drugih študentov.« Pred tem je veliko časa preživel s prijatelji in ga porabil za nepomembne dejavnosti. Ko pa je videl razliko v življenju drugih študentov v cerkveni šoli, je pojasnil: »Nisem imel več želje, da bi to počel.«
Ryan je prejel pričevanje o evangeliju in starša sta bila tako vesela zaradi sprememb v njegovem življenju, da sta, ko ju je prosil za dovoljenje, da bi se krstil in bil potrjen, takoj pristala. Ryan je pustil stare prijatelje. Dobil je nove.
Ko je starša vprašal, če bi poslušala misijonarje, »sva bila zadržana«, se spominja George. Toda videla sta spremembe, ki jih je evangelij prinesel v Ryanovo življenje, zato sta vedela, da je Cerkev zagotovo dobra. Preobrat v Ryanovem obnašanju je bil tako očiten, da je bil v tretjem in četrtem letniku na šoli imenovan za predsednika razreda. Ta čast gre običajno študentu, ki je ves čas šolanja na tej šoli.
Nekatere spremembe v Ryanovem obnašanju so se staršema sprva zdele nenavadne. Spraševala sta se, zakaj ga, na primer, nista mogla prepričati, da bi jedel na prvo nedeljo v mesecu. Toda ko je Ryan pojasnil namen posta, sta starša uvidela, da so spremembe v Ryanovem življenju globlje, kot sta si predstavljala.
Tudi Ryanov mlajši brat Michael je opazil, kako se je spremenil in se odločil, da bo prisluhnil evangelijskemu sporočilu. »Ryan je začel hoditi na cerkvene dejavnosti in opazil sem, da je vsakič, ko pride domov, srečen,« je rekel Michael. »Pravzaprav sem sam poklical misijonarje, da bi me učili. Želel sem slišati lekcije. Želel sem se krstiti in biti potrjen.«
Ko so misijonarji Michaela po krstu učili lekcije za nove člane, se je lekcij udeleževala tudi mama Alitiana. To je vplivalo na njenega moža in kmalu sta z Georgom dobila pričevanje.
Ryan je imel privilegij, da je tik pred odhodom na wellingtonski misijon v Novi Zelandiji leta 2006 krstil oba starša. Preden je Michael kasneje odšel na misijon, je imel privilegij, da je šel skupaj s staršema v tempelj. Starešina Michael Kumar je avgusta leta 2008, malo pred Ryanovim prihodom iz Nove Zelandije, začel služiti v utaškem misijonu Južni Salt Lake City.
Plačevanje desetine in denarno podpiranje sina na misijonu je bilo za Kumarje zelo težko. Prihodek brata Kumarja je bil namenjen za odplačevanje hipoteke in za druge obveznosti. Toda žrtvovali so vse potrebno. Vsa družina je to razumela. Na primer, kadar je brat Kumar veselo oznanil, da bodo za večerjo imeli preprosto hrano, so vsi vedeli, da za večerjo ne bodo jedli mesa. »Včasih smo imeli le kruh in kakav,« se spominja Michael.
Ryan pravi, da je hvaležen za žrtev svojih staršev. »Spoznal sem, da sta resnično predana zavezam, ki sta jih sklenila.«
Ryanov mlajši brat pove, da od njune spreobrnitve »kot družina bolje prestajamo preizkušnje. Nebeški Oče nam pomaga.«
Spreobrnitev družine se je hitro dotaknila življenja drugih. Ryanova in Michaelova bratranca, ki sta prišla živet k njim, sta se tudi odločila, da bosta poslušala misijonarske lekcije in se pridružila Cerkvi.
Brat Kumar pravi, da so bili blagoslovi, ki so jih bili zaradi svojega žrtvovanja deležni, tako posvetni kot duhovni. Z denarjem, ki so ga imeli, jim je uspevalo, da so poskrbeli za vse potrebe. Ko je Michael odšel na misijon, je brat Kumar dobil novo delo, za katerega je upal, da mu bo omogočilo hitreje odplačevati hipoteko.
Toda duhovni blagoslovi, ki so jih Kumarjevi prejeli, so bili v njihovem življenju pomembnejši. George in Alitiana duhovno rasteta v svojih poklicih – on je predsednik zbora starešin drugega oddelka Lami v severnemu kolu Suva Fidži, ona pa je druga svetovalka Osnovne oddelka.
Ryan je povedal, da je njegov pogled na življenje sedaj zelo drugačen od tistega, ki ga imajo njegovi prijatelji: »Vedno imam dovolj dela – dovolj dela za gradnjo kraljestva.« Glede načrtov za prihodnost pravi, da evangelij vernike pripravi, da »na stvari gledajo iz večnega vidika«.
George in Alitiana Kumar sta se krščanske nauke učila, preden sta slišala evangelij. Toda v tistem, čemer sta se učila, nista našla tolažbe. Brat Kumar pravi: »Druge veroizpovedi učijo, da se moraš bati Božjega besa – da te mora biti strah. Toda odkupna daritev Jezusa Kristusa ti daje še eno možnost.«
Kumarjevi bi to drugo priložnost radi kar najbolje izkoristili.
Družina Naivaluvou
Družina Penija in Jieni Naivaluvou se je povečala, ko sta sprejela štiri dekleta z otoka Vanuatu, ki so hodile na višjo fidžijsko šolo LDS Church College. Toda zakonca Naivaluvous tega ne vidita kot žrtev. Čutita, da sta bila za to izjemno blagoslovljena. Verjameta, da je eden teh blagoslovov dojenček Hagoth, ki se je rodil januarja 2009.
Na začetku leta 2008 sta škof in sestra Naivaluvou iz oddelka Tamavua – severnega kola Suva Fidži – sta slišala, da dve študentki z otoka Vanuatu potrebujeta sobo, zato sta preučila svoje razmere. Sinova, osemnajstletni Soane in šestnajstletni Ross, sta bila zdoma, ker sta hodila v cerkveno šolo na Tongi, v deželi, od koder je bil doma njun oče. Starši deklet iz Vanuatuja so drago plačevali za sobi pri družini, katere člani niso bili sveti iz poslednjih dni. Dekleti bi bili dobra družba za Andreo Naivaluvou, ki je bila takrat stara trinajst let. Tudi Andrea je hodila v šolo Church College in je domov prihajala popoldne, preden so starši prišli z dela. Brat in sestra Naivaluvou sta tako sklenila, da bosta dekleti z Vanuatuja povabila, naj prideta živet k njima, ne da bi jima bilo treba plačevati stroške bivanja.
Dekleti sta vztrajali na tem, da bosta plačevali stroške, ki pa so znašali manj kot polovico tistega, kar sta plačevali prej – blagoslov za njuni družini.
Aprila sta na obisk prišli drugi dve dekleti z Vanuatuana in se pri Naivaluvoujih počutili kot doma. Kmalu potem sta dekleti vprašali, če bi tudi oni lahko prišli živet k njim. Naivaluvoujeva sta ju z veseljem sprejela.
Kako je bilo, ko sta imela doma še štiri mlade? »Ustvarili smo tako močno vez, da se zdi, kot da so najine hčerke,« pravi škof Naivaluvou. Naivaluvoujeva sta že na začetku poudarila, naj z dekleti ravnajo kot z družinskimi člani. Štiri dekleta z Vanuatuja so si dejansko v sorodu, toda pri Naivaluvoujevih so se vedle, kot da so sestre. Tudi Andrea Naivaluvou jih je sprejela »kot svoje sestre«. Starejša dekleta so jo pazile in ji po potrebi celo pomagale pri domačih nalogah. Dekleta so škofa in sestro začela klicati Ta in Na – kar v fidžijščini pomeni »mami« in »oči«.
Sestra Naivaluvou pravi, da je bilo to verjetno prvič, da so dekleta iz Vanuatuja, ki hodijo v cerkveno višjo šolo, stanovala pri družini iz Cerkve. Oče ene od deklet se je, ko je prišel na obisk, Naivaluvoujevim močno zahvalil za ljubezen, ki sta jo izkazovala njegovi hčerki.
Sestra Naivaluvou je poudarila, da je bila ena od deklet, hči vanuatskega okrožnega predsednika, njeni družini velik zgled vere. Škof Naivaluvou je rekel, da je njegovi družini s svojim zgledom pomagala, da so vestneje brali svete spise in molili v družinskem krogu.
Naivaluvouja pravita, da sta bila posvetno blagoslovljena, ker sta odprla vrata svojega doma. Njuni viri so se še povečali. Sestra Naivaluvou verjame, da je blagoslov, da je po trinajstih letih ponovno zanosila, povezan z njuno z njuno pripravljenostjo, da sta izražala ljubezen.
Tudi njuna sinova, ki sta se na koncu šolskega leta s Tonge vrnila domov, sta dekleta sprejela kot del družine. Toda morda Soanu ne gre zameriti, ker na dekleta ne gleda kot na sestre. Ena od deklet ga je kot spremljevalca povabila na maturantski ples. Svojo vlogo je opravil kot gospod.
Škof Naivaluvou se spominja, da je bilo slovo, ko so dekleta konec leta 2008 zaključila letnik in se vrnila na Vanuatu, srce parajoče. Bilo je, kot da bi se z ženo poslavljala od štirih hčera. Ko se je leta 2009 pričelo novo šolsko leto, sta bila vesela, da sta nazaj sprejela štiri »hčerke« – vključno z dvema novima.
Ker so v hiši imeli samo štiri sobe, so se nekateri spraševali, kako so lahko poleg hčerke in dojenčka našli prostor še za šest deklet. Toda družina Naivaluvou je zadevo rešila hitro in brez težav.
Navsezadnje to ni bilo vprašanje osebnega prostora. To je bila zgolj stvar večjega kroga ljubezni.
Asenaca Ramasina
Leta 2008 je Asenaca Ramasima na višji fidžijski šoli LDS Church College osvojila verjetno dve najprestižnejši študentski nagradi. Najprej je bila izbrana za predsednico razreda oziroma razglašena za najboljšo učenko na šoli. To priznanje vključuje štipendijo, s katero se plačuje šolnino. Toda prejela je tudi priznanje Gospodov lev, ki ga prejmejo vzorni študentje. To drugo priznanje ji je pomenilo celo več kot prvo, ker jo opominja, kako si je vsak dan prizadevala udejanjati vero v nebeškega Očeta.
Asenaca, ki je stara komaj devetnajst let, je v življenju doživela veliko stisk, pa vseeno izžareva radost – ker ve, da ima večno družino, ker so se leta 2001 pečatili v Templju Suva na Fidžiju, in ker ve, da jo nebeški Oče pozna in jo ima rad.
Asenaca je najmlajša od petih otrok in ima štiri brate. Spominja se, da je najstarejši brat, ki je takrat služil kot misijonar, po očetovi smrti vsem rekel, naj se spomnijo, da oče ni izgubljen in da bo vselej blizu.
Bratje so potem prevzeli skrb za družino, medtem ko je mama postala njihova duhovna vez, ki jih je držala skupaj. Otroci so uspešni, če sledijo zgledu svojih staršev.
»Oče je bil moj navdih. Vselej nas je učil: Trdo delajte, trdo delajte,« pravi Asenaca. je rekla ljubezniva Asenaca. S trdim delom v šoli je izkazovala spoštovanje do očeta in tako pomagala mami. Štipendija, ki je del priznanja za vodjo razreda, je dragocen prispevek, ki ga je namenila za kritje stroškov svoje izobrazbe.
Zgled staršev je bil tudi temelj za njeno duhovno izobrazbo. Asenaca pravi: »Doma smo se vsak dan učili, ker smo v družinskem krogu brali svete spise in zaradi naukov naših staršev.« Dodala je, da njena mama za dobro svoje družine še vedno gradi na teh temeljih.
Ker Asenacina redno preučuje svete spise, zato lahko ohranja in krepi svojo vero v Jezusa Kristusa. Ne glede na urnik ima čas tudi za preučevanje.
Zaradi vere v Jezusa Kristusa ostaja blizu z nebeškim Očetom, da ga lahko prosi za vodstvo. Pravi: »Vem, da je vselej ob meni. Če delam to, kar želi, mi bo stal ob strani, njegov Duh pa mi bo pričeval o tem, kaj je prav.«
To vodstvo je pomembno, ko jo katera sovrstnica poskuša prepričati, da bi se »zabavala« kot one – pila alkohol, kadila in pozabila na krepost. Toda »to je v nasprotju z mojo vestjo«, pravi Asenaca, ki zaradi vere in varnosti, ki jo čuti zaradi vodstva nebeškega Očeta, lahko reče ne.
Pravi, da ji je služenje v Cerkvi pomagalo, da si je okrepila samozavest, ki je drugače ne bi imela. To bo pomembno, ko bo končala šolanje na cerkveni visoki šoli, ker upa, da se bo potem lahko vpisala na Univerzo Brighama Younga v Provu v Utahu ali na Univerzo Brighama Yougna na Havajih, kjer naj bi študirala računovodstvo.
Ti kraji so daleč od njenega podeželskega doma na obrobju mesta Suve. Ali jo bo strah iti tako daleč od doma? Asenaca za trenutek pomisli, nato pa se na široko zasmeji. Da, odgovori – toda to bo naredila, da bo dosegla svoje cilje.
Lahko je verjeti, da bo Asenaca naredila, kar pravi. Do sedaj ji je uspelo zelo dobro uresničiti svoje cilje. Kot drugi zvesti člani na Fidžiju je zaradi udejanjanja vere in izpolnjevanja zapovedi tudi ona našla tako duhovno rast kot posvetni napredek.
Fotografije: Don L. Searle
George, Alitiana in Ryan Kumar
Starešina Michael Kumar med služenjem v utaškem misijonu Južni Salt Lake City
Spredaj: Peni, Jieni in Andrea Naivaluvou. Zadaj: Soane in Ross Naivaluvou.
Tempelj Suva na Fidžiju