Gotovost vstajenja

april 2010

Zgodbe iz preteklosti

Gotovost vstajenja

predsednik Spencer W. Kimball (1895 – 1985)

Pred leti smo v božičnem času hodili po poteh, po katerih je hodil Jezus. Nekaj dragocenih ur smo preživeli v vrtu, ki naj bi bil getsemanski vrt, in si skušali predstavljati trpljenje, ki ga je moral prestati, ko ga je čakalo križanje in vstajenje. Bili smo blizu krajev, kjer je molil, kjer so ga priprli, kjer so mu sodili in ga obsodili.

Zunaj mestnega obzidja smo se povzpeli na hrib, razbrzdan z luknjami, zaradi katerih je bil okrogli del videti kot lobanja, in povedali so nam, da je to Golgota, kraj, kjer so ga križali. Po vijugasti poti smo se spustili na nasprotni strani hriba do strmega skalnega previsa in skozi majhno, za okno veliko odprtino stopili v votlino, kamor naj bi položili njegovo telo.

Nekaj ur smo preživeli na majhnem vrtu pred tem grobom in vneto poslušali evangelijsko zgodbo o njegovem pokopu in vstajenju, ki se je zgodilo tukaj. Premišljujoče in v duhu molitve smo brali o ženskah, ki so prišle h grobu, o Gospodovem angelu, ki je odmaknil kamen, in zmedenosti prestrašenih paznikov.

Vstal je

Skoraj smo si lahko predstavljali, da vidimo dva angela v svetlečih oblačilih, ki sta Mariji spregovorila, rekoč: »Kaj [iščeš] živega med mrtvimi?

Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.«

Gospod je napovedal: »Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.« (Lk 24:5–7)

Spomnili smo se pogovora med Marijo, angeloma in Gospodom:

»Žena, zakaj jokaš? Dejala jima je: ‛Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.’«

Obrnila se je in »zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus.

Jezus ji je rekel: ‛Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?’ Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: ‛Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.’

Jezus ji je dejal: ‛Marija!’ Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: ‛Rabuni’ (kar pomeni Učitelj).

Jezus ji je rekel: ‛Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ‘Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.’« (Jn 20:13–17)

Pomembnost velike noči

Zdi se, da včasih naše praznovanje pomembnih dogodkov prevzame posvetni pomen in se popolnoma ne zavedamo pomembnosti razloga praznovanja. To velja za veliko noč, ko se vse prepogosto dogaja, da praznujemo praznik, ne pa izjemne pomembnosti Gospodovega vstajenja. Tisti, ki se ne menijo za Kristusovo božanstvo, Učenikovo sinovstvo, morajo biti resnično nesrečni. Resnično nam je žal za tiste, ki nebeški čudež vstajenja opisujejo le kot »subjektivno izkušnjo apostolov, ne pa dejanski zgodovinski dogodek«.

Resnično vemo, da se je vse to zgodilo. Kristus je o sebi govoril Nikodému:

»Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate.« (Jn 3:11)

Potem pa se spomnimo, da je Peter pričeval:

»Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« (Apd 2:36)

»Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli […],

začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« (Apd 3:14–15)

Peter in Janez sta pogumno stala pred svètom in še enkrat rekla:

»Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami. […]…

V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« (Apd 4:10, 12)

Ko je svèt apostola kaznoval in jima zapovedal, naj ne govorita ali učita takšnih stvari v Jezusovem imenu, sta odgovorila, rekoč: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?

Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd 4:19–20)

»Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.« (Apd 4:33)

Petrovo pričevanje

Vemo tudi, da je vstajenje resnično. Živi Peter je svètu preganjalcev rekel:

»Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. […]

In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« (Apd 5:30, 32)

Globoko spoštujemo vélikega Petra, ki je tako celovito prejel njegovo popolno zagotovilo in ki si je tako srčno nadel plašč vodenja in ogrinjalo polnomočja ter pogum navdihnjenih in prepričanih. Kakšno moč je imel, ko je vodil svete in se soočal s svetom z vsemi preganjalci, neverniki in težavami. In ko je vedno znova govoril o svojem popolnem spoznanju, se ponašamo z njegovo vzdržljivostjo, ko se je soočal z drhaljo in visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, uradniki, ki bi mu lahko vzeli življenje, in ko je drzno oznanjal vstalega Gospoda, Kneza miru, Svetega in Pravičnega, Začetnika življenja, Kneza in Odrešenika. Peter je bil sedaj vsekakor prepričan, neomahljiv in nikoli negotov. Zaradi njegove gotovosti smo lahko tudi mi prepričani. […]

Pavlovo pričevanje

Pavlovo pričevanje se zdi najodločilnejše. Slišal je glas vstalega Kristusa:

»Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Da bi se Pavel prepričal, da je res on, je rekel: »Kdo si, Gospod?« in Jezus mu je zatrdil: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Težkó ti je, da se upiraš ostnu.« (gl. Apd 9:4–5; Apd 26:14)

In sedaj je ta isti Pavel, ki si je opomogel, ki mu je duhovništvo dalo blagoslov, ki je ponovno prejel vid, šel v sinagoge in zmedel Jude v Damasku ter »jim […] dokazoval: ‛Jezus je Mesija!’« (Apd 9:22)

Pavel je kasneje obiskal apostole v Jeruzalemu in Barnaba je o njem rekel, da je »med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu« (Apd 9:27).

Nato je Pavel nadaljeval:

»In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob.

Toda Bog ga je obudil od mrtvih.

Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom. […]

Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa. […]

Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo.« (Apd 13:29–31, 33–34)

Pričevanje Josepha Smitha

Pričevanje sodobnega preroka Josepha Smitha, v katerem ljudem zagotavlja, da vstajenje je. Starešina George A. Smith je junija 1844 navajal zadnji javni govor Josepha Smitha, le nekaj dni preden so ga kruto umorili:

»Pripravljen sem se žrtvovati za te ljudi, kajti kaj lahko naredijo sovražniki? Umorijo lahko le telo tu pa se njihova moč konča. Prijatelji, bodite neomajni. Nikoli se ne bojte! Ne prizadevajte si rešiti svoje življenje, kajti tisti, ki se boji umreti za resnico, bo izgubil večno življenje. Vztrajajte do konca in vstali bomo ter postali kot Bogovi in vladali v celestialnih kraljestvih, vladarstvih ter večnih gospostvih.«¹

Jobovo vprašanje in odgovor

Vprašanje, ki ga je zastavil Job, so zastavili milijoni ljudi, ki so stali pred odprtim grobom ljubljene osebe: »Ko človek umre, ali bo oživel?« (Job 14:14)

Številni so na to vprašanje prejeli zadovoljiv odgovor, ki je prišel kot velik, prijeten mir, ki se je nanje spustil kot nebeška rosa. Neštetokrat je srce, utrujeno zaradi hudega trpljenja, čutilo mir, ki ga naš um ne pozna.

In ko je globok duševni mir prinesel novo iskreno zagotovilo nemirnim dušam in strtim srcem, bi ti številni lahko z ljubljenim Jobom ponovili:

»Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah.

Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga.

To vidim sam, moje oči so uvidele.« (Job 19:25–27)

Job je izrazil željo, da bi se njegovo pričevanje zapisalo v knjige in vrezalo v kamen, da bodo rodovi za njim to lahko brali. Njegova želja je bila uslišana, kajti veliko duš je prejelo mir, potem ko so prebrale njegovo močno pričevanje.

Janezovo videnje

Naj vam za konec preberem zapis videnja Janeza Razodevalca:

»Nato sem videl umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih.

Morje je vrnilo mrtve, ki so bili v njem. Tudi smrt in podzemlje sta vrnila mrtve, ki sta jih hranila. In vsak je bil sojen po svojih delih.« (Raz 20:12–13)

In ko živa, zelena pomlad sledi temačni, turobni zimi, vsa narava razglaša božanskost vstalega Gospoda, da je Stvarnik, da je Odrešenik sveta in da je on sam Božji Sin.