Predsednik Spencer W. Kimball (1895 – 1985)

Spencer W. Kimball, ki je odraščal v podeželskem delu Arizone, se je v rani mladosti naučil trdega dela. Spencer, vnuk apostola Hebra C. Kimballa (1801 – 1868) in sin kolskega predsednika, je razvil tudi trdno pričevanje in globoko predanost evangeliju.

Kot deček je bil pogosto zadolžen, da je stal na vozu in tlačil seno, ki so ga bratje nalagali na voz. Bilo je vroče, prašno in umazano delo, a ga je vedno opravil – razen, ko je cerkveni zvonec oznanil začetek Osnovne, ki je tistikrat potekala med tednom. Vedno je bil prisoten in ni je hotel zamuditi. Njegovi bratje so mislili drugače in so še hitreje nalagati seno na voz. Ko so opazili, da se seno kopiči, je bil Spencer že na pol poti v Osnovno.

Spencer W. Kimball je do leta 1943, ko so ga poklicali za apostola, služil kot misijonar, škof in kolski predsednik. Navkljub številnim resnim boleznim, vključno z rakom na grlu, je bil zelo znan zaradi svojega odnosa do dela. Člane Cerkve je spodbujal, naj si bolj prizadevajo, njegov osebno moto pa je bil preprosto: »Naredi!« Nekateri so menili, da bo njegovo predsedovanje Cerkvi zaradi bolezni nemara kratko. Vendar je Cerkvi predsedoval več kot dvanajst let. Tedaj se je število delujočih templjev podvojilo, število misijonarjev se je povečalo za petdeset odstotkov, duhovništvo pa je bilo podeljeno vsem vrednim moškim članom.

Spencer W. Kimball je z neomajno predanostjo evangeliju in močno delovno vnemo iz skromnih začetkov v podeželski Arizoni prišel do vodilnih cerkvenih zborov. Njegovo delo predsednika Cerkve je zaznamovala pomembna rast gradnje templjev in misijonarskega dela. Levo: z ženo Camillo (1894 – 1987).