Kaj verjamemo?

Vstal je!

predsednik Thomas S. Monson

Ko potujem, vedno poskušam oditi na mestno pokopališče. To je moj čas poglobljenega razmišljanja, premišljevanja o smislu življenja in neizogibnosti smrti. Spominjam se, da na majhnem pokopališču v mestu Santa Clara v Utahu prevladujejo švicarska imena, ki krasijo razjedene spomenike. Številni od njih so v odgovor na povabilo: »Pridite v Sion!« zapustili dom in družino v zeleni Švici ter ustanovili skupnosti, kjer sedaj »počivajo v miru«. Prestajali so spomladanske poplave, poletne suše, slabe letine in naporno delo. Zapustili so dediščino žrtvovanja.

Največja pokopališča in v številnih pogledih tista, ki se nas najbolj dotaknejo, so počivališča, namenjena ljudem, ki so umrli v vojni, ko so nosili uniformo svoje države. Pomislimo na razblinjene sanje, neizpolnjene želje, užaloščena srca in mlada življenja, ki jih je vzela vojna.

Neskončne vrste belih nagrobnih križev v francoskih in belgijskih mestih opominjajo na strašni davek prve svetovne vojne. Francoski Verdun je dejansko velikansko pokopališče. Vsako pomlad kmetje med oranjem odkrijejo kakšno čelado ali puškino cev, kar nas žalostno opominja na milijone mož, ki so zemljo dobesedno prepojili s svojo krvjo.

Smrt, novo življenjsko poglavje

Pred veliko leti sem stal pri postelji mladega moža, očeta dveh otrok, ki je visel med življenjem in smrtjo. Prijel me je za roko, mi pogledal v oči in proseče vprašal: »Škof, vem, da bom kmalu umrl. Povejte mi, kaj se bo po smrti zgodilo z mojo dušo.«

Molil sem za nebeško vodstvo. Pozornost sem usmeril k Mormonovi knjigi, ki je ležala na mizi ob postelji. Začel sem naglas brati:

»Torej o stanju duše med smrtjo in vstajenjem – […] duše vseh ljudi, brž ko zapustijo to umrljivo telo, [gredo] domov k tistemu Bogu, ki jim je dal življenje.

[…] Duše tistih, ki so pravični, [bodo] prejele stanje sreče, katero se imenuje raj, stanje počitka, stanje miru, kjer bodo počivale po vseh svojih težavah in po vsej skrbi in potrtosti.« (Al 40:11–12)

Moj mladi prijatelj je zaprl oči, se iskreno zahvalil in tiho zdrsnil v tisti raj, o katerem sva govorila.

Zmaga nad grobom

Luka, zdravnik, opisuje, kaj sta doživljali Mariji, ko sta prišli h grobu:

»Kamen so našle odvaljen od groba. […]

Stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle.

Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih.

Ona dva pa sta jim rekla: ‛Kaj iščete živega med mrtvimi?

Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.’« (Lk 24:2–6)

To je poziv vsem kristjanom. Stvarnost njegovega vstajenja vsem nam nudi mir, ki presega vsako razumevanje. Tolaži tiste, katerih ljubljeni ležijo na flandrijskih poljih ali ki so umrli v globinah morja ali ki počivajo v mestecu Santa Clara. To je vsesplošna resnica.

Kot eden njegovih učencev osebno pričujem, da je premagal smrt in da je zmagal nad grobom. Da bi vsi dejansko spoznali besede, ki jih je posvetil in izpolnil! Ne pozabite jih! Cenite jih! Spoštujte jih! Vstal je!

1. Na Zemljo smo prišli, da se učimo, živimo in napredujemo na večnem potovanju k popolnosti.

2. Nekateri ostanejo na Zemlji le kratek čas, medtem ko drugi živijo dolgo. Merilo ni, kako dolgo, temveč kako dobro živimo.

3. Potem nastopi smrt in začetek novega življenjskega poglavja.

4. To novo poglavje nas bo popeljalo v veličasten dan vstajenja, ko se bosta duša in telo združila, da se ne bosta nikoli več ločila.

Iz Vstal je, Liahona, apr. 2003, str. 2–7.

Kristus je užaloščeni Marti rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« (Jn 11:25–26)

Kristusovo vstajenje kot del odkupne daritve nam vsem omogoča vstajenje.

Z leve: Moj Odkupitelj živi, Roger Loveless, razmnoževanje ni dovoljeno; fotografija ilustracije: Matthew Reier, Christina Smith in Welden C. Andersen; Glejte moje roke in noge, Harry Anderson; Lazar, Carl Heinrich Bloch.