Ko račke še ne plavajo
Preprosto smo mislile, da bodo račke zaplavale. Čakalo nas je presenečenje.
Vse se je začelo z darilom presenečenja, ki ga je oče prinesel domov svojim trem hčeram. Ko smo deklice pokukale v lesen zaboj, smo od veselja zacvilile. Račke! Komaj smo čakali, da bomo zaboj odprle in jih prijele. Tako smo se gnetle okrog očeta, da je zaboj skoraj izpustil iz rok.
»Počasi, dekleta« se je zasmejal. »Za vsako je ena!«
Bila sem presenečena, kako drobcena je bila račka, ko sem jo prijela. Ko sem jo z rokama nežno držala, jo je bilo kot za majhno pest, težka pa je bila približno deset dekagramov.
»O, kako je lahka!« sem vzkliknila. »Ni čudno, da račke lahko plavajo!«
Oče se je spet zasmejal in odšel k mami v kuhinjo. Oče je rad presenečal, zlasti takrat, kadar je s tem hotel nasmejati družino. Takrat sem se spomnila nizkega bazenčka. To bo popolni dom za naše nove račke!
»Nora, privleci tisti stari plastični bazenček iz garaže,« sem naročila sestri.
S cevjo za vodo smo v bazenček natočile čisto, mrzlo vodo, nakar smo začele račke pregledovati in smo jih nameravale poimenovati. Moja je imela na kljunu rjavo liso in smešno velike nožice s plavalno kožico.
Naenkrat sem se spomnila prijateljev. Smejali bi se mi, če bi videli, kako navdušena sem na svojimi novimi hišnimi ljubljenčki. Nato sem se spomnila, da prijateljev še nekaj dni ne bo. Starši so jim dovolili oditi na taborjenje v okoliške gore. Z gorskimi kolesi so se vodili po gozdni poti, poiskali kraj za taborjenje in postavili šotor. Na moč se bodo zabavali in se bodo domov vrnili šele naslednji dan, veliko se bodo smejali in premišljevali o svojem izletu. Mama me ni pustila z njimi. Rekla je, da sem premajhna!
Ko je bil bazenček poln, smo se deklice zbrale okrog v velikem pričakovanju. Svoje krileče, gagajoče ptičke smo položile na vodo in v HIPU so se potopile na dno. Potopile so se vse tri!
Z rokami smo hitro segle v bazen in uboge, ptičke, ki so hlastale za zrakom, rešile. Kaj je bilo narobe? Saj od njih nismo pričakovale nič težkega, ampak samo, da bi plavale. Na vodi bi morale le lebdeti. Mar tega račke ne počno zlahka?
»Kaj se je zgodilo?« se je spraševala sestrica.
»Mogoče smo jih presenetile!«
Soglašale smo, da je bilo to kakor pri otroku, ki se uči hoditi. Včasih morajo malo pasti. Privolile smo, da bomo poskusile še enkrat.
»Ena, dva, tri, zdaj!«
Pljusk! Pljusk! Pljusk! Prav do dna kakor svinčene kroglice.
Na srečo za račke nobena od nas ni imela srca, da bi nadaljevala s teorijo, da so potrebovale samo še malo vaje. Ko je Nora predlagala, naj jim perje osušimo s sušilcem za lase, smo se vse nagnetle v hišo. Moji sestrici sta račkam nežno posušili perje z mojim roza sušilcem za lase, medtem pa sem jaz na lesenem zaboju poiskala telefonsko številko.
»Halo, gospod? Me smo pravkar kupile – no, naš oči je pravkar kupil – tri račke. Da, gospod. No, z račkami imamo težavo. Vidite, raje bi imele račke, ki bi plavale.«
To, kar nam je ta mož povedal, nam je odprlo oči. Dokler tega nisem pojasnila Nori in Suzy, se nisem v celoti zavedala, kaj sem izvedela: »Vidita, puhasto perje jih ne drži nad vodo. Vpija jo. Počakati moramo še kak teden ali dva, da bo njihovo telo začelo izločati voskasto olje, zaradi katerega jim bo perje omogočalo ostati nad vodo.
»Ampak to ni res,« je ugovarjala Nora. »Videla sem, kako majhne račke skupaj s svojo račjo mamico plavajo po reki. Pa imajo komaj nekaj dni.«
»Moški mi je to pojasnil takole. Ko se račke rodijo, jih mamica objame s perutmi, da jim je toplo. Olje z materinih peruti se vtre v majhne račke. Tako z mamico lahko plavajo. Če so same, morajo najprej malo odrasti, preden lahko varno zaplavajo.«
Takrat sem v mislih odtavala v gore k prijateljem v šotoru. Mogoče me je mama samo hotela še malo zadržati pod svojimi perutmi. S prstkom se pobožala drobcen vrat svoje račke.
»Za zdaj vas ne bomo dajale v bazenček,« sem ji obljubila. Nato pa sem še dodala: »Ali pogrešaš mamico?«
Ilustrator: Jim Madsen