Stalni izobraževalni sklad po devetih letih še vedno uspešen
Tyson Kemege, ki je prebolel otroško paralizo in osirotel v zgodnjem otroštvu, je odraščal v Nairobiju v Keniji, kjer ni nikdar spal na vzmetnici in je redko imel dva obroka na dan. Hodil je lahko le s pomočjo bergel.
Odločil se je, da se bo vpisal na kenijsko Višjo šolo Augustana, kjer bo študiral informatiko, toda ker ni imel družine in denarja, je bilo zanj le malo upanja.
Brat Kemege, ki se je nekaj let pred tem pridružil Cerkvi, je potem, ko je zaključil srednješolsko izobraževanje, stopil v stik s starejšim misijonarskim parom in jima povedal za svoje želje. Misijonarja sta mu pomagala navezati stik z odborom Stalnega izobraževalnega sklada (SIS). Posojilo SIS–a mu je omogočilo, da so ga sprejeli na šolo.
»Sem najsrečnejši človek na svetu,« je brat Kemege pogosto dejal misijonarjem.
Brat Kemege je predsednik študentov na Univerzi Augustana, v oddelku pa ima dva poklica.
Devet let po tem, ko je predsednik Gordon B. Hinckley (1910–2008) prvič oznanil SIS, program koristi več kot 38.000 ljudi v 42 državah. Stalni izobraževalni sklad navzlic ekonomskim težavam po vsem svetu deluje uspešno in pomaga ljudem, kot je Tyson Kemege, da si pridobijo izobrazbo, ubežijo revščini in prispevajo skupnosti.
Več kot 87 odstotkov ljudi, ki so koristili SIS in so šolanje zaključili, je trenutno zaposlenih.
Premagovanje izzivov
Čeprav programa ekonomski padec ni ogrozil, tisti, ki ga nadzorujejo, pravijo, da je moral premagati nekaj izzivov. Eden največjih izzivov, s katerimi se program sooča, je naraščajoče število prosilcev.
»Ovire, s katerimi se moramo soočati in jih premagati, so običajne ovire, ki spremljajo hitro rast in mednarodna prizadevanja,« je rekel starešina John K. Carmack, častni član sedemdeseterih in izvršni direktor sklada. »Nekaj težav je bilo z oglaševanjem, s katerim smo ljudi ozaveščali o pogojih in razpoložljivosti ter o naši podpori prosilcem.«
Na cerkvenem sedežu program vodi relativno majhna administrativna skupina, ki vključuje nekaj uslužbencev, misijonarske pare in krajevne prostovoljce. Nadzorujeta ga dva častna člana generalnih osebnosti, starešina Carmack in starešina Richard E. Cook.
Osebje in misijonarji SIS–a zato, da lahko ta svetovni program izvajajo, sodelujejo s področnimi predsedstvi, ki usposabljajo področne voditelje, ki potem delajo s krajevnimi voditelji, zato da usposobijo in podprejo voditelje, osebje, prostovoljce in prosilce.
»To je bila in je neverjetna ustvarjalna pobuda,« je rekel Rex Allen, direktor usposabljanja in komunikacij pri programu. »Novosti zajemajo vse ravni, zato je komunikacija in usposabljanje bistveno.«
Kako deluje
Program omogoča na stotine tisoče posameznikov, ki darujejo v sklad. Ves darovani denar gre za podporo prosilcev.
Pri prosilcih se postopek začne s pripravljalno stopnjo, ki pomeni sodelovanje v programu verskega inštituta, v katerega so člani vpisani. S pomočjo zaposlovalnega središča SPD se prosilci udeležijo tečajev in delavnic »Načrtovanje poti do uspeha«, preden izpolnijo elektronsko prošnjo za posojilo.
Potem ko je posojilo odobreno, prosilci nadaljujejo z izobraževanjem, zavedajoč se, da bodo svoj dolg odplačali, zato da bodo sklad lahko koristili tudi drugi. Prosilci vsako leto odplačajo več kot 2,5 milijona ameriških dolarjev posojil.
Starešina Carmack je rekel, da program ni uspešen le zaradi velike finančne podpore članov, temveč tudi zaradi izjemnega vodstva. »Oče Stalnega izobraževalnega sklada je Gordon B. Hinckley,« je dejal, »toda podpora in zanimanje predsednika [Thomasa S.] Monsona sta prav tako veliki, kakor sta bili predsednika Hinckleyja. [Predsednik Monson] je bil pri samem razvoju od začetka in ga danes vodi s preroškim vpogledom.«
Rezultati
Ko je predsednik Hinckley aprila 2001 ta program objavil, je dejal: »Z dobrimi zaposlitvenimi veščinami se ti fantje in dekleta lahko dvignejo iz revščine, ki jo poznajo oni in rodovi pred njimi. Bolje bodo preživljali svojo družino. Služili bodo v Cerkvi in postali boljši in odgovornejši voditelji. Svoje posojilo bodo odplačali, s čimer bodo drugim omogočili, da bodo tako blagoslovljeni, kakor so bili blagoslovljeni sami.« (The Perpetual Education Fund, Liahona, jul. 2001, str. 60; Ensign, maj 2001, str. 51)
Voditelji programa so še nadalje priča uresničevanju besed predsednika Hinckleyja. Kar od deset do petnajst odstotkov trenutnih cerkvenih voditeljev v nekaterih državah, kjer koristijo SIS, je nekdanjih uporabnikov sklada.
»To niso zgolj sanje,« je nadaljeval predsednik Hinckley. »Te vire imamo zaradi dobrote in prijaznosti čudovitih in radodarnih prijateljev. Imamo organizacijo. Imamo delovno silo in predane Gospodove služabnike, zaradi česar imamo uspeh. Vsa prizadevanja so prostovoljna, kar Cerkev praktično ne stane nič. Ponižno in hvaležno molimo, da bo to prizadevanje z Božjo pomočjo uspevalo in da bo prinašalo blagoslove – bogate in čudovite – na tisoče ljudem, prav kakor je predhodna organizacija, Stalni izseljenski sklad, prinašala neizrečene blagoslove v življenje tistim, ki so bili deležni njenih priložnosti.«
Po devetih letih se program še vedno širi, kar je po mnenju brata Allena mogoče »zaradi izjemne dobre volje in neizmerne vere«.
Primerni člani so lahko blagoslovljeni […],
tako da prejmejo sad Stalnega izobraževalnega sklada […]
in tako da posojilo vrnejo, da ga lahko koristijo tudi drugi.
Ilustracije: Brad Teare