Mama Taamino nas je blagoslavljala

Victor D. Cave, Cerkvene revije

Ko sem spoznal Taumatagi Taamino, sem bil mlad misijonar, ki je služil v svoji domovini. Ostarelo vdovo, sestro Taamino, so leta in težko delo nekoliko upognila, toda vedno je razprla roke, da bi naju z družabnikom pozdravila ter naju poljubila na obe lici, kot so imeli navado v francoski Polineziji.

Sestra Taamino je bila šibka in je hodila počasi ter zelo previdno, toda skrbela je za vse. Poskrbela je celo za to, da sva z družabnikom vselej nosila čisto in zlikano obleko. Otroci so bili radi okoli nje, ker jih je sprejela in jih poslušala. Živela je preprosto življenje v dvosobni hiši, ki jo je obdajala mivka, palme, družina in prijatelji. Iz spoštovanja so jo vsi klicali »mama Taamino«.

Predsednik tahitijskega misijona Papeete naju je z družabnikom, starešino Tchanom Fatom določil, da pomagava pri obdaritvi osemdesetih svetih in da se bodo družine pečatile v najbližjem templju – v Templju Hamilton na Novi Zelandiji, do katerega je z letalom pet ur. Mama Taamino je šest let zapored potovala v tempelj in šla naj bi tudi to leto. Spraševal sem se, kako si je lahko privoščila tako draga potovanja, saj je živela v zelo težkih življenjskih razmerah. Odgovor sem dobil šest let kasneje.

Leta 1976 sem kot predsednik tahitijskega kola Papeete redno pregledoval cerkvene zgradbe. Nekega opoldneva sem se ustavil pri kapeli v mestu Tipaerui. Takrat smo zaposlovali skrbnike in tam sem zagledal mamo Taamino, sedaj v poznih šestdesetih letih, ki je delala kot oskrbnica, da je lahko skrbela za veliko družino. Pozdravila me je z običajnim: »Pridi in jej,« toda odgovoril sem: »Mama Taamino, niste več mladi in vse kar imate za kosilo, je košček kruha, majhna konzerva s sardinami in plastenka soka. Ali za hrano ne zaslužite več kot le to?«

Odgovorila je: »Varčujem, da bom lahko spet šla v tempelj.« V srcu sem čutil toplino, ker sem občudoval njen zgled ljubezni in žrtve. Mama Taamino je v tempelj na Novi Zelandiji odpotovala skoraj petnajst krat – vsako leto, dokler oktobra 1983 niso posvetili Tempelja Papeete na Tahitiju. Na posvetiti je izražala radost.

Leta 1995 sem ponovno videl mamo Taamino, tokrat kot predsednik misijona. Preselila se je nazaj na koralni otok Makemo, nedaleč stran od svojega rojstnega kraja. Sedaj v svojih osemdesetih ni mogla več hoditi, toda gubice na obrazu so izražale mir, potrpežljivost in globoko razumevanje življenja ter evangelija. Še vedno je imela lep nasmeh in njene oči so izžarevale čisto dobrotljivost.

Naslednjega dne sem jo zgodaj zjutraj videl sedeti na eni od gredic cerkvene zgradbe, ki jih je plela in urejala. Eden od sinov jo je tja nesel. Ko je končala z enim delom grede, si je naprej premaknila z rokama. Tako je še naprej služila Gospodu.

Pozno popoldne, ko sem opravljal pogovore za tempeljsko dovolilnico, so mamo Taamino prinesli do mesta, kjer sem sedel, in sicer v senco drevesa poleg kapele. Želela je odgovoriti na vsako vprašanje, potrebno za tempeljsko dovolilnico.

»Predsednik, ne morem več v tempelj,« je rekla. »Staram se in zbolela sem, toda vselej pri sebi želim imeti veljavno tempeljsko dovolilnico.«

Videl sem, kako si želi v tempelj, in vedel sem, da je njeno hrepenenje Bog sprejel. Ne dolgo zatem je zapustila zemeljski tabernakelj in se pridružila ljudem, ki jim je v Božji hiši zvesto služila. S seboj ni vzela ničesar drugega kot vero, pričevanje, prijaznost, dobrotljivost in pripravljenost za služenje.

Mama Taamino je prava polinezijska pionirka, ki je s svojim zgledom blagoslavljala številne brate in sestre – tudi mene.

Sestra Taamino je celo v svojih osemdesetih je delala na gredicah cerkvene zgradbe, jih plela in urejala. Tako je še naprej služila Gospodu.