Ali evangelij živite ravnodušno?

Chakell Wardleigh

cerkvene revije

S svojim pristopom do cerkvenih odgovornosti zares marsikaj spremenimo.

»Ali moram?«

Vam je to že kdaj prišlo na misel? Sama sem na to velikokrat pomislila. Spoznala sem, da je takšna navidezno nepomembna misel pomemben pokazatelj mojega pristopa. Seveda lahko vsi ponudimo pomoč in skrbno služimo drugim, lahko sprejmemo in opravljamo cerkvene poklice in se celo udeležujemo cerkvenih sestankov. Čeprav to naredimo ravnodušno, nam lahko to v življenju marsikaj spremeni. Ampak ali to omejuje Božjo zmožnost, da vas uporabi? Ali to omejuje Božjo zmožnost, da vas spremeni? Menim, da ja.

Ob tem pomislim na Lamana in Lemuela, ki sta zapustila Jeruzalem, se vrnila po plošče, pomagala graditi ladjo, bila velikokrat ubogljiva – vendar sta vse to počela nejevoljno in ravnodušno. Nista dopustila, da bi se zaradi svojih izkušenj spremenila na bolje. Namesto tega sta vselej godrnjala in sta v vsakršnih okoliščinah, v katerih sta se znašla, imela slab pristop. Ko sem to sprevidela, zares ne želim biti Laman ali Lemuel.

Za trenutek resnično pomislite o razlogih za vašimi dejanji. Ali drugim ponudite roko zaradi osredotočenosti na blagoslove, pripravljene za vas? Ali pa zato, ker jih resnično želite obdati z lučjo in ljubeznijo? Ali v svojem poklicu delate vse, kar je potrebno, zato ker se to od vas pričakuje? Ali pa to delate, ker želite služiti Gospodu in tistim okrog vas?

Na takšna vprašanja skušam občasno odgovoriti. Ali z iskrenim namenom delam vse v svoji moči, da bi živela kot prava Kristusova učenka? Ali s srcem nisem povsem pri stvari? Mislim, da je škof Gérald Caussé, predsedujoči škof, povedal najbolje: »Ali smo dejavni v evangeliju ali zgolj zasedeni v Cerkvi?« (»Za ljudi gre!«, 188. spomladanska generalna konferenca, apr. 2018)

Dejavna v primerjavi z zasedena

Zame velja, da se mi, ko sem v Cerkvi zgolj »zasedena«, v misli prikrade brezbrižnost. Ta brezbrižnost lahko izhaja iz ne prav zavzetega pristopa oziroma celo, če manj pomembnim nalogam na seznamu dopustim, da ovirajo tiste, ki so zares pomembne. Ta brezbrižnost se prikrade, ko sedim na zakramentnem sestanku in nisem pozorna, ko izrekam večerne molitve in mi misli zatavajo k drugim stvarem, ko na hitro preletim svete spise, ne da bi o njih razmišljala, oziroma ko ponudim pomoč nekomu zgolj zato, da rečem, da sem to storila, namesto da bi se z njo oziroma z njim iskreno spoprijateljila.

Včasih, ko v svojem življenju ne vidim nobenega napredka – ko sem preprosto brezbrižna in »zasedena« z evangelijem – občutim nemoč in ti občutki trajajo, dokler ne spoznam, v čem je težava. Včasih se moram udobno namestiti, se ponovno povezati sama s sabo in se vprašati: »Ali se prav zdaj v celoti in z vsem srcem posvečam temu poklicu ali temu človeku ali tej molitvi ali temu svetemu spisu?«

Potem ko doživim tako razsvetljenje, se mi v življenju zares zgodijo spremembe. Ko resnično molim, da bi druge videla, kot jih vidi nebeški Oče, ko molim za priložnosti, da bi skrbno služila, ko molim za vodstvo v svojem poklicu, v svoji karieri in v vsakdanjem življenju, in najpomembneje, ko delujem po navdihih, ki mi jih daje, ko moja dejanja odsevajo mojo notranjo željo, da bi postala boljša – takrat sem dejavna v evangeliju. Takrat začutim pravo spremembo v svojem pristopu, v srcu in v duši. Takrat vidim, da se stvari čudežno odvijajo. Takrat čutim, da v moje življenju vstopa prava sreča. Takrat se resnično skušam spremeniti na bolje.

Dejanja v primerjavi z občutki

Mislim, da se lahko vsi zazremo nazaj na nekaj trenutkov v svojem življenju, ko so bila naša dejanja plemenita, naši občutki, ki so se skrivali za njimi, pa ne tako zelo. Včasih v življenju postanemo prezaposleni, včasih v svojih okoliščinah ne bomo nenehno povsem srečni in včasih se morda ne bo vse izšlo, tako kot si mi želimo. Nismo popolni, če pa nebeškega Očeta prosimo, naj nam pomaga, da si bomo pri občasno enoličnih oziroma zamudnih rečeh, za katere se nas prosi, naj jih storimo, prizadevali z vsem srcem, se bomo lahko naučili, da jih bomo opravili na Kristusu bolj podoben način.

Pomislim na čas, ko sem nerada privolila, da bom opravila projekt služenja, po izkušnji pa se mi je omehčalo in spremenilo srce. Oziroma ko sem dobila poklic in se pritoževala, da mi jemlje preveč časa, ko pa sem bila razrešena, sem potočila sladko-grenke solze, saj sem poklic vzljubila.

Najučinkovitejše lahko prinašamo luč, izpolnimo svoje odgovornosti in prejmemo odgovore na svoje molitve, če so naša srca na pravem mestu. Če si vzamemo čas, da analiziramo pristop in namen za svojimi dejanji, in da vse, kar je v naši moči, storimo »z iskrenim srcem [in] z resničnim namenom« (Mor 10:4), bomo bolje prepoznali vodstvo nebeškega Očeta, našli več radosti ter v svojem življenju in v življenju drugih veliko spremenili.