Zadnja beseda
Največji izraz Božje ljubezni
Iz govora na spomladanski generalni konferenci leta 1988.
Bog nam svojo ljubezen izraža tako, da nam priskrbi vodstvo, ki ga potrebujemo, da napredujemo in dosežemo svoj potencial. On, ki ve največ o nas, našem potencialu in naših večnih možnostih, nam je dal božanske nasvete in zapovedi v svojih priročnikih z navodili – svetih spisih. Ko razumemo in sledimo tem navodilom, dobi naše življenje smisel in pomen. Spoznamo, da nas ima naš Stvarnik rad in želi, da bi bili srečni. V neprimerljivem izkazu te božanske ljubezni do nas, je poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa.
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3:16–17)
Jezus se je rodil na zemljo. Živel je popolno življenje in nam tako pokazal pot, ki naj ji sledimo. Svoje učence je učil: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (John 8:12)
Ko pomislimo, da je bil pripravljen odkupiti in trpeti bolečine za naše grehe, da je zaradi tega trpljenja celo on, Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine, krvavel iz vsake pore, trpel tako telesno kakor duhovno, morda začenjamo razumeti globino Kristusove ljubezni do nas (NaZ 19:18).
To veliko noč Bogu izkažimo posebno hvaležnost za odkupno daritev in vstajenje njegovega ljubljenega Sina, Jezusa Kristusa. Kajti v njem, z njim in po njem se lahko to začasno umrljivo stanje spremeni v trajen popoln obstoj, za katerega ni besed, s katerimi bi lahko opisali našo radost.
Vsa čudesa narave so bežen vpogled v njegovo božansko moč in izraze njegove ljubezni. Vendar nas največji od vseh čudežev še čaka. Zgodil se bo, ko bomo z njegovo močjo vstali iz smrti in groba v nov svet, ki ne bo prešel, kjer bomo z njim in Očetom v nebesih na veke vekov, če bomo le vredni.