Povabilo Ricardu

Martin Apolo Cordova

Paraná, Brazilija

Ko slišim za cerkveno dejavnost, nanjo vedno povabim deset ljudi, ki niso člani Cerkve. To delam že leta. Pripravim vabila, jih dam v bele ovojnice in molim, da bi me Duh vodil. Potem vabila razdelim. Redko jih pride vseh deset, a že če pride samo eden, se mi zdi, da sem uspel.

Pred nekaj leti sem pripravil deset vabil na ognjišče za poročene pare. Devet sem jih razdelil sodelavcem, eno pa mi je ostalo. Nisem vedel, komu naj ga dam. Čez nekaj minut je šel mimo moje mize Ricardo, prodajni zastopnik. Začutil sem navdih, naj ga povabim, čeprav je že odklonil povabilo sodelavca, naj se udeleži dogodka v njegovi cerkvi. Nisem mislil, da bi ga zanimalo.

Ko pa je šel na poti ven ponovno mimo moje mize, sem ponovno začutil navdih. Vendar je odšel tako hitro, da nisem uspel govoriti z njim. Molil sem, da bi se Ricardo vrnil, če naj mu dam vabilo.

Ko sem nehal moliti, se je vrnil, da bi me nekaj vprašal. Potem sem rekel: »Ricardo, v moji cerkvi imamo dejavnost za poročene pare. Izmenjavali bomo izkušnje o tem, kako živeti srečno vsak dan. Potem bo ples. Boš prišel, če te povabim?«

»Seveda!« je rekel Ricardo, vendar me njegov odgovor ni prepričal.

»Vsaj poskusil sem,« sem pomislil.

Z ženo sva na dejavnost prišla zgodaj, da bi pozdravila ljudi, ko so prihajali. Iznenada sem zagledal Ricarda z njegovo ženo Regino. Predstavil sem ju ženi in ostalim prisotnim. Ves večer se je zdelo, da se Ricardo in Regina zabavata. Presenečen sem bil, ko sta rekla, da bosta prišla v nedeljo v cerkev, da bi izvedela več.

Ricardo, Regina in njuna dva otroka so res izvedeli več. Sčasoma so se pridružili Cerkvi. Kasneje so se pečatili v templju. Ricardo mi je nekoč povedal, da sta se z ženo pogovarjala o ločitvi, potem pa ga je Gospod pripeljal v mojo pisarno.

Prosil sem Boga za odpuščanje, ker sem mislil, da Ricardo ne bo sprejel povabila. Spoznal sem, da je pomembno, da povabimo vsakogar. Nikoli ne veste, kdo bo sprejel.