Portreti vere
Bob in Lori Thurston
sta služila v kamboškem misijonu v Phnom Penhu
Bob in Lori Thurston sta na svojem prvem skupnem misijonu spoznala, da je mogoče učinkovito služiti navkljub jezikovnim oviram in kulturnim razlikam, ker smo vsi Božji otroci.
Foto: Leslie Nilsson
Bob:
Še preden sva se z Lori poročila, sva se pogovarjala, da bova po upokojitvi šla na misijon. Pred tem sva bila že oba na misijonu. Lori je služila v Kobeju na Japonskem, jaz pa v Brisbanu v Avstraliji. Ko sva končno prišla do tega, da se upokojiva, sva otrokom povedala, da bi rada šla na veliko misijonov.
Na srečo sva se lahko upokojila mlada. Ko sva slišala, da nekateri starejši pari zaradi zdravstvenih težav in drugih skrbi ne morejo služiti v nekaterih krajih, kot so dežele tretjega sveta, sva pomislila: »Nimava še niti šestdeset let. Zdrava sva, zato pošljite naju!«
Upokojil sem se le dva dneva po svojem šestinpetdesetem rojstnem dnevu. Pravzaprav sva poziv na misijon dobila, ko sem še delal. Ko sva odprla pismo in ugotovila, da so naju poklicali in bova služila v kamboškem misijonu v Phnom Penhu, sva jokala. Bila sva navdušena!
Lori:
Na Kambodžo nisva niti pomislila. Predstavljala sem si, da bova šla v Afriko ali nekaj podobnega. Začela sva se spraševati: »Dobro, kakšna pustolovščina naju čaka?« Sama ne bi izbrala Kambodže, vendar kakšno darilo je bilo to! Kakšen blagoslov! Gospod je pametnejši od naju. Poslal naju je tja, kjer sva morala biti.
Služila sva človekoljubni misijon. Delala sva na projektih za LDS Charities, izpolnjevala poročila in prosila za nove projekte. Preverila sva tudi prejšnje projekte, kot so bili izkopi vodnjakov pred dvema letoma. Na koncu sva služila še drugače.
Udeleževala sva se kolskih in okrožnih konferenc, da sva pomagala usposabljati voditelje in misijonarje, pregledovala sva stanovanja misijonarjev in obiskovala člane pri njih doma. Delala sva vse mogoče, da bi v misijonu vse gladko teklo.
Niti dva dneva na misijonu nista bila enaka. Nekatere dni sva bila v goščavi, do kolen v vodi ali blatu. Druge dni sva preživela v misijonski pisarni. Z misijonarji za stike z javnostmi sva obiskala ministrstvo za kulte in verstva. V Kambodži izraz »kult« ni nujno nekaj slabega. Uradna religija je budizem – vse drugo velja za kult. Ministrstvo smo obiskali, da bi dokazali, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni dobra in zaupanja vredna organizacija.
Z njimi smo vzpostavili dober odnos in kmalu so nas prosili za pomoč. Poklicali so in rekli: »Imeli smo poplave in potrebujemo hrano za dvesto družin, ki so ostale brez doma.« Vedeli so, da se lahko zanesejo na Cerkev, da bo pomoč poslala tja, kjer so jo hitro potrebovali, in dodala tisto, česar niso imeli.
Kaj sva doživela v Kambodži? Samo recite, verjetno sva doživela tudi to! Sedela sva na najpreprostejših tleh – običajno samo iz zemlje in bambusa – v najskromnejših domovih. Bila sva tudi v razkošnih domovih vladnih uradnikov. Bob je nekaj časa služil celo v predsedstvu veje.
Bob:
Predsednik misijona me je poklical in rekel: »Hej, rad bi, da bi bil drugi svetovalec v predsedstvu veje.« Leto in pol kasneje sem bil v sobi za pečatenje kitajskega templja v Hong Kongu s predsednikom veje, s katerim sem služil. V templju je bil prvič! Z družino so varčevali denar in sedemkrat poskušali iti v tempelj, vendar se je običajno zgodila nesreča ali je kdo zbolel. Vedno je nekaj prišlo vmes. V sedmih letih so privarčevali samo štirideset dolarjev.
Med najinim misijonom sva kamboškim svetim iz poslednjih dni lahko trikrat pomagala v tempelj. Peljala sva več predsednikov vej, ki so opravljali razgovore za tempeljske dovolilnice, vendar sami niso bili nikoli v templju. Vsaj v Kambodži je starejši par tem družinam običajno pomagal na poti v tempelj. Ob sebi so potrebovali nekoga, ker niso vedeli, kako se potuje z letalom. Veliko se jih še ni peljalo niti z avtobusom! Zdaj pa so morali leteti v Hong Kong in najti pot do templja. To bi težko naredili sami. Hvaležna sva za sklad za pomoč tempeljskim namestnikom, s pomočjo katerega smo poskrbeli za njih.
Lori:
Biti član Cerkve v Kambodži je lahko izziv. Kambodža kot država ne spoštuje sobotnega dne. Vsi, ki hodijo v cerkev, se za to žrtvujejo.
V Kambodži je šest odstotkov muslimanov in samo dva odstotka kristjanov, vsi ostali so budisti. Prehod iz budističnega načina življenja v krščanskega je zelo težaven. Nekateri še vedno izgubljajo službe in velikokrat se jih drugi v soseščini izogibajo.
Desetina je prav tako velik problem. Budistični menihi vsako jutro hodijo okrog in prosijo za riž ali denar in ljudje so tega vajeni. A dati del plače za desetino je velik problem.
Veliko jih je v življenju doživelo hude travme. Zaradi Rdečih Kmerov, komunističnega režima, ki je v poznih sedemdesetih vladal v Kambodži, ima vsakdo, ki je starejši od štirideset let, svojo grozljivo zgodbo. Nikogar nisem spoznala, ki ga to ne bi prizadelo. Vsakdo ima družinskega člana, ki je bil umorjen. Čeprav so tako veliko prestali, nisem mogla verjeti, kako trdoživi so bili, kako so bili pripravljeni poskušati. Vendar jih kljub trdoživosti veliko trpi zaradi nizkega samospoštovanja. Veliko jih čuti, da niso pomembni ali ne veljajo kaj dosti.
Osupljivo je bilo videti, kako jim je evangelij Jezusa Kristusa pomagal, da so se kar razcveteli. Ko so spoznali, da niso samo čudoviti, temveč tudi Božji otroci, so rekli: »Se šalite? Zdaj res lahko nekaj prispevam.«
Cerkev v Kambodži se bo res razvila. Neverjetne ljudi je privedla pot v Cerkev. Tamkajšnji sveti so pionirji in tisti, ki so resnično sprejeli evangelij, so tako zelo blagoslovljeni, ker so spoznali Odrešenika. Res je osupljivo.
V bližini kraja z imenom »Gora smeti« živi veliko članov in imamo zelo močne oddelke. Tamkajšnji člani so pobiralci in zbiralci. Denar si služijo z recikliranjem plastike in aluminija, ki ga zberejo na smetišču. Živijo v majcenih hišicah, v katerih sva bila že velikokrat.
Bob:
Nekega dne sva slišala donenje glasbe in opazila, da so postavili šotor. V Kambodži to pomeni, da se bo nekdo poročil ali da je nekdo umrl.
Lori:
Izvedela sva, da je pravkar umrla mati petih ali šestih otrok. Moža se ni omenjalo. Otroci so se pravkar zbudili in videli, da je mama mrtva.
Ena od hčera je samo ihtela. Preko prevajalca je povedala: »Sem najstarejša. Imam vse te brate in sestre. Ne vem, kaj naj storim.«
Samo tesno sem jo objela. Kako je ne bi? Dekle je pravkar izgubilo svojo mamo. Po angleško sem ji rekla: »Vem, da me ne razumeš, vendar obljubljam, da boš mamo ponovno videla. Vse bo v redu. Ne boš prepuščena sama sebi.«
Veliko podobnih izkušenj naju je posebej povezalo s Kambodžani.
Občutila sva njihovo ljubezen. Ljudje v Kambodži so nama izkazali veliko prijaznosti. Rada jih imava, ker so Božji otroci. So naši bratje in sestre.
Spominjam se, da sem ob nekaterih ljudeh pomislila: »Ne morem dočakati, da te bom videla v naslednjem življenju. Potem ti bom res lahko povedala vse, kar čutim o tebi in kako te imam rada in kaj občudujem pri tebi, ker zdaj tega ne morem.«
Misijon naju je blagoslovil na tako veliko načinov. Nekateri pravijo: »Ne vem, ali bi lahko služil misijon. Ne morem zapustiti vnukov.« Ko sva odšla, je bilo najinih pet vnučkov starih pet, štiri, tri, dve in eno leto. Dve vnukinji sta se rodili, ko naju ni bilo. Dve svoji kamboški misijonarski tablici bom shranila in ju dala svojima vnučkama, da bosta vedeli, da babice ni bilo tam, ker je delala to, kar je Gospod potreboval.
Bob:
Veliko je načinov, da služimo Gospodu kot misijonarji. V srcu se naju je dotaknilo, kar je starešina Jeffrey R. Holland dejal o misijonarskem služenju starejših parov. Rekel je: »Obljubljam vam, da boste, ko boste služili Gospodu, za [svojo družino] naredili to, česar na veke vekov ne bi mogli nikoli narediti, če bi ostali doma in se vrteli okrog njih. Kakšen večji dar lahko stari starši dajo svojim potomcem, kot je ta, da s svojimi dejanji, pa tudi besedami rečejo: ‘V tej družini služimo misijon!’« [»Vsi smo poklicani«, 181. jesenska generalna konferenca, okt. 2011, 49.]