Občutek prerojenosti
Avtorica živi v Teksasu v ZDA.
Estonija
»Presenečenje imam!« je rekla Ema (mama), ko je prišla po Rasmusa v šolo. Hodila sta po ozkih ulicah, obdanih s pisanimi zgradbami.
»Rosolje za večerjo?« je Rasmus upajoče ugibal. Jedli so jo ravno prejšnji teden za njegov sedmi rojstni dan. Vendar bi lahko vedno pojedel še več solate iz rdeče pese in krompirja z vloženim slanikom.
Ema je smeje odkimala. »Zjutraj sem na avtobusu spoznala dve dekleti. Misijonarki. Nocoj naju bosta obiskali, da se bomo pogovarjali o njuni cerkvi.«
Rasmus jo je zvedavo pogledal. Še nikoli prej ni srečal misijonarjev.
Ko sta prišli, se je v svoji sobi igral z gasilskim tovornjakom. »Tere! Tere! Živijo!« sta pozdravili Emo, ko sta vstopili v stanovanje. Sezuli sta si težke škornje in obuli copate, ki jih je imela Ema za obiskovalce. Ema ju je peljala k oranžnemu kavču. Rasmus pa je ostal pri vratih.
Višja ženska ga je opazila in se nasmehnila. Na njeni črni tablici je pisalo Õde Craig (sestra Craig). »Tvoja mami nama je povedala, da si ravno praznoval rojstni dan,« je rekla. »Nekaj sva ti prinesli.« Pokazala mu je majhno kartico. Natančno jo je pogledal.
Bila je slika moškega. Oblečen je bil v bela oblačila in imel je iztegnjene roke.
»Ali veš, kdo je to?« je vprašala Õde Craig.
Rasmus ni poznal njegovega imena. Te slike ni videl nikoli prej. Vendar se je moški zdel prijazen in močan. »Mislim, da je kralj!« je rekel Rasmus.
Obe misijonarki sta se nasmehnili. »Da, res je! On je Kralj kraljev! Ime mu je Jezus Kristus.« Õde Craig je iz torbe potegnila knjigo z modrimi platnicami. »In to je knjiga, ki uči o njem, Mormoni Raamat. Mormonova knjiga.«
Z Emo sta začela brati Mormonovo knjigo vsak dan, preden je šel v šolo. V šoli so v Rasmusovem razredu hodili na sprehode v naravo, nakar so šli za dve uri spat. Po šoli sta se z Emo pogosto sestajala z misijonarkama. Pogovarjali so se o tem, kar sta prebrala v Mormonovi knjigi. Včasih jim je Ema postregla s kringlom, pletenko cimetovega kruha. Ob koncih tedna sta se z Emo vozila s kolesi ali imela piknik na obali. Včasih sta šla na dolg sprehod v gozd ali ob najljubši reki.
Na enem teh gozdnih sprehodov mu je Ema povedala, da se hoče krstiti. Rasmus se je nasmehnil. Misijonarki sta Emo prosili, naj moli o tem, ali naj se krsti ali ne. Zdelo se je, da je dobila odgovor!
»In točno vem, kje se bom krstila,« mu je z nasmehom povedala. »Ali uganeš?«
Rasmus je pomislil na lekcije misijonark o krstu. Kazali sta sliko, na kateri je bil Jezus z Janezom Krstnikom v reki. /…/
»V reki!« je vzkliknil. »Najini najljubši reki.«
Rasmus je teden kasneje stal na rečnem bregu z misijonarkama in nekaj drugimi ljudmi iz cerkve. Ema je bila pripravljena na krst. Popolnoma se je potopila v vodo, prav kakor Jezus. Ko je vstala, se je smehljala. Rasmus si je želel ta trenutek za vedno zapomniti – modro vodo, divje rože v zeleni travi in mamin nasmeh.
»Kako se ti je zdelo, ko si se krstila?« je vprašal kasneje, ko so vsi jedli piškote, ki sta jih prinesli misijonarki.
»Čudovito,« je rekla. »Za vedno sem hotela ostati v reki. Počutim se tako prerojeno.« Tesno ga je objela.
»Za svoj naslednji rojstni dan se hočem krstiti prav kakor ti in Jezus,« ji je povedal. »Tudi jaz bi se rad počutil prerojenega!« ●