Ustaviti naju ni mogel niti orkan

Koraima Santiago de Jesus

San Juan, Portoriko

Ilustrirala: Suzanne Simmons

Kmalu potem, ko sem se vrnila z misijona, sem prejela povabilo, naj grem na ples. Na plesu sem založila telefon in neki mlad moški se je ponudil, da mi ga bo pomagal najti. Ko sva se pogovarjala, sva odkrila, da sva se oba nedavno vrnila z misijona in da imava veliko skupnih zamisli in ciljev.

Najin odnos se je razvijal in sva se zaročila. Najine sanje so bile, da bi se pečatila v templju v Washingtonu D.C, preden bi se marca 2018 zaprl zaradi prenove. Toda potem ko sva sprejela to odločitev, sva bila preizkušena. Prvič, izgubila sem službo in nikakor nisva mogla prihraniti denarja za potovanje v tempelj. Nadalje, Portoriko je tik pred najinim poročnim datumom prizadel orkan.

Ko nas je prizadel orkan Marija, je uničil naš lepi otok. Trgovine so se zaprle. Ostali smo brez elektrike; vodo, hrano in druge osnovne potrebščine je bilo težko dobiti. Izgubila sva vse, kar sva načrtovala, da bova uporabila za najin poročni sprejem. Sprejem sva morala odpovedati in videti je bilo, da bova morala odpovedati tudi poroko. Potovanje v in iz Portorika je bilo omejeno in nihče ni vedel za kako dolgo. Začutila sem obup in navdajala sta me dvom in zmeda.

Nekega večera sva se z zaročencem pogovarjala o najinem položaju. Potovanje je bilo negotovo, sprejema ali poročnih oblačil nisva imela, vendar je Duh potrdil, da morava zaupati Gospodu. Najpomembnejše je bilo, da se pečativa v templju. Za pomoč sva molila k nebeškemu Očetu.

Ko so bili poleti iz Portorika vzpostavljeni, sva morala napraviti nove načrte za polet in prestaviti datum pečatenja. Tedne po orkanu smo bili brez komunikacijskih povezav, deloval pa je prijateljičin mobilni telefon. Dovolila nama ga je uporabiti, da sva navezala stik s templjem. Vse sva lahko ponovno uredila, da bi se še vedno lahko pečatila! Nekaj tednov pred potovanjem so nama družinski člani in prijatelji podarili čevlje in oblačila in nama pomagali dobiti veliko stvari za poroko.

Ko sva končno vstopila v tempelj, sva vse skrbi pustila za seboj. Držala sva se za roke, da bi v prihodnost vstopila skupaj. Resnično lahko rečem, da sem občutila, kako naju Gospodova roka vodi in nama zatrjuje, da bo, dokler mu bova zaupala, vse v redu. Danes sva blagoslovljena z lepim sinom in smo družina, pečatena za vso večnost.