V trenutkih obupa se spomnimo vdove iz Naina
Zlasti ko čutimo, da so nas pozabili ali spregledali, bi se morali spomniti: Jezus je vdovi prišel pomagat natanko v trenutku stiske in prišel bo tudi nam.
V življenjskih vzponih in padcih včasih čutimo, da Bog v našem vsakdanjem življenju ni kaj dosti dejaven. Naši vzorci se zdijo precej dolgočasni in monotoni. Kaj dosti se ne spremeni in včasih je težko pokazati na eno področje, kjer je v naših okoliščinah Bog neposredno posredoval. Kadar zapadem v takšne občutke nepomembnosti svojega lastnega življenja, se pogosto spomnim ženske iz Nove zaveze, ki se je nemara počutila tako. Sveti spisi je ne poimenujejo, poznamo pa jo preprosto po imenu njene vasi in po poročnem statusu.
Ženska je vdova iz Naina, njeno osupljivo zgodbo pa zapiše le evangelist Luka. Zame predstavlja bistvo poosebljenega Odrešenikovega služenja in tega, kako je pomagal obupanim, preprostim ljudem v svoji družbi. To poročilo gladko reši vprašanje, ali nas Bog pozna in ali mu je za nas mar.
Kratek povzetek čudeža iz sedmega poglavja Evangelija po Luku prikazuje Jezusa, ki prekine pogrebno procesijo in mrtvega mladeniča čudežno obudi v življenje. Toda za razumevanje ozadja je treba vedeti veliko več. Kot pri vseh čudežih, še zlasti pa pri tem, je širša slika bistvena za razumevanje tega dogodka. Ker sem poučeval v Jeruzalemskem središču Univerze Brighama Younga, vam bom predstavil nekaj osebnih vpogledov na ta čudež.
Nain je bila za časa Jezusa kmečka vasica ob vznožju gore Moré, ki je bila na vzhodni strani doline Jezreel. Mesto je bilo precej odmaknjeno. Do njega je bilo moč dostopati po eni sami cesti. Ta naselbina je bila v Jezusovem času majhna in relativno revna in je takšna ostala vse doslej. To mesto je nekajkrat v zgodovini štelo zgolj štiriintrideset hiš in le 189 ljudi.1 Danes v njem živi okrog 1.500 prebivalcev.
Luka poročilo začne z zapisom, da je bil Jezus dan prej v Kafarnaumu in da je ozdravil stotnikovega služabnika (gl. Lk 7:1–10). Nadalje izvemo, da je Odrešenik nato dan kasneje (11. v.; poudarek dodan) šel v mesto po imenu Nain, spremljala pa ga je velika skupina učencev. Zaporedje je zelo pomembno. Kafarnaum se nahaja na severni obali Galilejskega jezera, 183 metrov pod morsko gladino. Nain je približno oseminštirideset kilometrov jugozahodno od Kafarnauma na morski višini 213 metrov, zaradi česar je do Naina potrebna naporna pot navzgor. Da bi prišli peš iz Kafarnauma v Nain, bi potrebovali vsaj en dan ali dva. Nedavno je skupina mladih študentov iz Jeruzalemskega središča BYU potrebovala deset ur, da so to pot prehodili po tlakovanih cestah. To pomeni, da je Jezus moral vstati zelo zgodaj ali po možnosti celo hoditi ponoči, zato da je »naslednji dan« prestregel pogrebno procesijo.2
Ko se je Kristus po zelo naporni poti približal mestu, so na pogrebnih nosilih prinesli mladega moškega, ki je bil verjetno v svojih dvajsetih letih.3 Luka nam pove, da je bil ta mladi moški edini sin neke vdove, nekateri učenjaki pa grško besedilo razlagajo tako, da ni imela nobenega drugega potomca.4 V tej njeni nadvse nesrečni družinski tragediji jo je spremljala velika skupina vaščanov.
Očitno bi bila sinova smrt tragedija za vsakogar, toda pomislite, kaj je to pomenilo za to vdovo. Ampak kaj bi to za vdovo brez naslednika pomenilo družbeno, duhovno in finančno v starodavnem Izraelu? V starozavezni kulturi so verjeli, da je bilo to, če je mož umrl še mlad, znamenje Božje sodbe za greh. Tako so nekateri verjeli, da Bog preživeli vdovi nalaga kazen. V Rutini knjigi je Naomi, ko je zelo zgodaj ovdovela, objokovala: »Gospod [je] pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.«5
Ne le, da se je vdova iz Naina soočala z duhovno in čustveno bolečino, temveč tudi s finančnim propadom – začela je celo očitno hirati.6 Ženska je bila ob poroki dodeljena moževi družini glede finančne zaščite. Če je umrl, se je skrb zanjo prenesla na njenega prvorojenca. Sedaj pa je umrl vdovin prvorojenec in edini sin in je bila finančno obubožana. Če je bil njen sin sredi dvajsetih let, je bila verjetno ženska v srednjih letih, ki je živela v majhnem, odmaknjenem podeželskem mestu in naenkrat duhovno, družbeno in finančno obubožala.
Jezus je natanko v kratkem času, ko so vaščani sina te ženske nesli ven, da bi ga pokopali, prišel do procesije in »se mu je zasmilila« (Lk 7:13). Dejansko bi to lahko bila Lukova najbolj nezadostna navedba. Jezus je nekako začutil skrajno obupen položaj te vdove. Morda je bila vso noč razprostrta na zemeljskih tleh in nebeškega Očeta rotila, da bi vedela zakaj. Morda ga je celo naravnost vprašala, zakaj hoče, da še živi na zemlji. Morda pa jo je bila groza dolge osamljenosti, s katero se bo soočala. Ne vemo. Vemo pa, da se je Odrešenik odločil takoj oditi iz Kafarnauma, zaradi česar je morda moral hoditi vso noč, zato da je prestregel pogrebno procesijo, tik preden so telo položili v zemljo.
Da, ko je Jezus zagledal njen objokani obraz, ko je hodila za procesijo, se mu je ženska močno zasmilila – toda videti je, da je to sočutje izhajalo iz tega, kar je občutil veliko prej, preden je »prestregel« tisti pogrebni dogodek. Prišel je prav v trenutku njene stiske.
Jezus je nato vdovi rekel. »Ne jokaj!« (v. 13) Ni se bal obredne nečistosti in se je »dotaknil nosil« in procesija se je »ustavila«. Nato je zapovedal: »Mladenič, rečem ti: Vstani!
Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi.« (v. 14–15) Seveda so bili množica vaščanov in Jezusovi privrženci osupli, ko se je njihova skupna bridkost sprevrgla v čisto radost. Vsi so »slavili Boga ter govorili: ‘Velik prerok je vstal med nami.’« (v. 16) Toda pri tem čudežu je šlo tudi za rešitev ene obupane duše. Jezus se je zavedal, da je bilo nekaj zelo narobe pri tej ženski – na katero je njena kultura gledala zviška. Njen položaj je klical po njegovi takojšnji pozornosti, četudi je moral daleč potovati, da bi bil tam natanko ob pravem trenutku. Vedel je za njen obupen položaj in je hitro prišel. Predsednik Thomas S. Monson (1927–2018) je izrekel neizpodbitno resnico, ko je rekel: »Ko se bomo nekega dne ozrli nazaj na navidezna naključja v svojem življenju, bomo spoznali, da navsezadnje sploh niso bila naključna.«7
Sedaj mora ta tako spodbuden dogodek za nas postati veliko več kot dobra svetopisemska zgodba. Nezmotno potrdi, da je Jezus vedel za to revno, pozabljeno in obubožano vdovo. Zlasti ko čutimo, da so nas pozabili ali spregledali, bi se morali spomniti: Jezus je vdovi prišel pomagat natanko v trenutku stiske in prišel bo tudi nam. Poleg tega nas Odrešenikov vzor lahko nauči še eno lekcijo, in sicer pomembnost tega, da ljudem okrog sebe pomagamo, da so blagoslovljeni. Od časa do časa jih bo veliko okrog vas izgubilo pogum. Če jim lahko poveste o »sestri iz Naina« in kako je Gospod natanko poznal njen obup in veliko notranjo stisko, jim s tem noč lahko spremenite v dan. Spomnite se odločnega spoznanja Spencerja W. Kimballa (1895–1985): »Bog nas opazi in bdi nad nami. Vendar za naše potrebe navadno poskrbi preko drugega človeka.«8
Od vseh Jezusovih čudežev v njegovem času na zemlji jih je malo tako pozornih in sočutnih, kot je njegova pomoč vdovi iz Naina. Opominja nas, da smo zanj pomembni in da nas ne bo nikoli pozabil. Tega ne smemo pozabiti.