Mladi odrasli
Sprejemanje odločitev: Svobodna volja vs. razodetje
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Ko pride do velikih odločitev, koliko se moramo zanašati na Boga, da nam pove, kaj naj naredimo?
Ilustriral: David Green
Vsak od nas se vsak dan sooča s številnimi odločitvami. Nekatere so bolj vsakdanje, na primer: »Kaj naj oblečem?« »Kaj naj jem za kosilo?« »Ali je čas, da kupim nov avtomobil, ali pa naj še malo obdržim starega?« Toda vsake toliko pridemo do velike odločitve: »Ali naj grem spet v šolo?« »Ali naj sprejmem to službo?« »Ali naj se preselim v drugo mesto?« »Ali naj kupim hišo?« »Ali naj s to osebo hodim na zmenke?« »Ali naj se s to osebo poročim?« in tako naprej.
Ko se soočimo z velikimi odločitvami, odločitev navadno, povsem upravičeno, sprejemamo nekoliko dlje. Upoštevamo nasvet, ki ga je Gospod dal Oliverju Cowderyju v Nauku in zavezah 9:8–9.
Rekel mu je, da mora to preučiti v mislih, nato ga mora vprašati, ali je prav, in če je prav, bo napravil, da mu bo v prsih zagorelo, zato bo čutil, da je prav.
Če pa ne bo prav, ne bo imel takšnih občutkov, ampak bodo njegove misli otopele, da bo pozabil to, kar je narobe.
Čeprav je ta nasvet zagotovo dober, se, ko pride do velikih odločitev, včasih nekoliko preveč zanašamo na tisti del, kjer nam Bog pove, kaj je prav, in ne dovolj na tisti del, kjer nam pravi, naj to preučimo v mislih. Postanemo tako ujeti v čakanje, da nam bo Bog našo odločitev potrdil, da dovolimo, da nas zaobidejo neverjetne priložnosti. Lahko celo prepoznamo vlogo svobodne volje, toda groza nas je sprejeti odločitev, ki bi nas speljala s poti našega, predhodno začrtanega »načrta«, in na koncu domnevamo, da vse razen tega, da nam v srcu zagori, ali glasu iz nebes, pomeni, da je naša odločitev napačna. Za številne od nas ta neizrekljiva napetost med svobodno voljo in osebnim razodetjem vodi do enega pomembnega vprašanja: Kakšna je Božja vloga pri tem, kako se odločamo?
Božja vloga pri sprejemanju odločitev
Morda to vprašanje najbolje naslovimo z zgodbo o Jeredovem bratu. V tej zgodbi je zanimiv vzorec rasti, ki nas uči o tem, kako Bog od nas pričakuje, da se odločamo. Ko so bili pri babilonskem stolpu pomešani jeziki, je Jered svojega brata prosil, naj Gospoda vpraša, ali naj odidejo iz dežele, in če, kam naj gredo (gl. Et 1:36–43). Jeredov brat vpraša in Gospod jih vodi k obali. Ko potujejo, jim Gospod govori v oblaku in usmerja vsak korak njihovega potovanja. Naposled pridejo do obale, kjer ostanejo štiri leta.
Bog po štirih letih Jeredovemu bratu reče, naj zgradijo barke in se pripravijo, da bodo šli čez ocean. Ko Jeredov brat spozna, da v ladjah ne bo zraka, upošteva isti znani vzorec in gre vprašat Boga, kaj naj naredi. Kot pričakuje, Gospod odgovori tako, da mu da podrobna navodila, naj na vrhu in na dnu ladij naredi odprtine. Bodite pozorni na dosedanji vzorec razodetij: Bog jim da načrt, vprašajo, kako naj načrt izvedejo, in Bog odgovori s podrobnimi in konkretnimi odgovori.
Toda potem ko Jeredov brat v ladjah napravi odprtine, spozna, da v ladjah ne bo svetlobe. Boga ponovno vpraša, kaj naj naredi. Vendar Bog namesto odgovora vpraša: »Kaj želiš, naj napravim, da boste v barkah imeli svetlobo?« (Et 2:23) Gospod tokrat namesto tega, da bi dal podrobna navodila, kakor je to storil prej, raje čaka, da se Jeredov brat odloči, kaj bo naredil.
Tovrstni Gospodov odgovor nemara najtežje razumemo, ko se poskusimo odločiti. Učijo nas, naj molimo in počakamo na odgovor, zato je razumljivo, da nas skrbi, ko v odgovor ne slišimo ničesar. Pogosto se sprašujemo, ali je pomanjkanje jasnega odgovora »otopelost misli«, kar pomeni, da je naša odločitev napačna. Drugič se sprašujemo, ali to pomeni, da nismo dovolj pravični, da bi slišali odgovor, ali da ne sprašujemo z »resničnim namenom« (gl. Mor 10:4). Vendar obstaja tretja možnost, na katero včasih ne pomislimo – Bog morda čaka, kakor pri Jeredovem bratu, da bomo sprejelilastno odločitev.
Sprejemanje odločitve
Nedavno sem se soočila s situacijo, ki je postavila pod vprašaj to, kako sem premišljevala o svobodni volji in osebnem razodetju. Proti koncu študija sem imela nekaj ponudb za različne službe v različnih mestih in se nisem mogla odločiti, katero naj izberem. Kakor Jeredov brat sem izkusila veliko trenutkov, ko sem molila o veliki odločitvi, Bog pa je odgovoril s precej konkretnim odgovorom. Zanašajoč se na tiste prejšnje izkušnje sem začela moliti in Boga prositi, naj mi pomaga pri odločitvi, za katero službo naj se odločim. Opravila sem tudi svoj del, tako da sem se pozanimala o vsaki priložnosti za službo in se posvetovala z veliko ljudmi. Toda ne glede koliko sem molila ali se postila, so nebesa ostala tiho in odgovora nisem prejela.
Rok za odločitev se je približeval in postala sem panična. To je zagotovo tiste vrste odločitev, ki se Gospodu zdi pomembna, zakaj mi torej ne odgovori? Morda mu ni bilo mar, za katero službo se bom odločila, vendar mu mora biti mar, v katero mesto se preselim, ker bo nedvomno vplivalo na moje življenje. Gospod je v preteklosti vselej izkazal skrb za moje odločitve, zakaj mu torej prav tako ne bi bilo mar za tole?
A ne glede kako močno sem si prizadevala, odgovor ni prišel. Začela sem se spraševati, ali sem se toliko oddaljila od Boga, da ne slišim njegovega odgovora. Prav tako sem se spraševala, ali ne slišim, ker podzavestno nočemslišati odgovora. Dan pred iztekom roka sem naposled spoznala, da se moram odločiti, zato sem uporabila svojo presojo in se odločila. Tisti večer sem preprosto molila in vprašala, ali bi mi lahko povedal, ali je moj odgovor napačen. Odgovora še vedno ni bilo, zato sem napravila korak in službo sprejela.
Nekaj mesecev kasneje sem se še vedno spraševala o svoji odločitvi, zato sem prosila za duhovniški blagoslov, da bi bila pomirjena. V blagoslovu mi je bilo rečeno, da odgovora na molitev nisem prejela zato, ker je Gospod zadovoljen z odločitvijo, ki sem jo sprejela. Ta blagoslov je podkrepil nasvet, ki mi ga je predhodno dal predsednik misijona, ki mi je rekel, da pogosto v resnici ni pomembno, kako se odločimo. Bog želi, da se naučimo, kako stati na lastnih nogah, in se odločamo, kako živeti. Predsednik misijona me je prav tako opomnil, da nas Bog, kot naš nebeški Oče, ne bo kaznoval in nam odvzel obljubljenih priložnosti, če si iskreno prizadevamo spoznati, kaj naj delamo.
Jeredov brat bi verjetno lahko predlagal skoraj vsako rešitev za svetlobo v barkah in Gospod bi bil s tem zadovoljen. Bistvo te izkušnje ni bilo le, da je Jeredov brat okrepil svojo vero, temveč da se je tudi naučil, kako sprejeti odločitev.
Udejanjanje svobodne volje
Udejanjenje svobodne volje je z vidika večnosti nujno za notranjo rast. Brez tega ne moremo sprejeti takšnih odločitev, ki nam bodo pomagale uresničiti ves naš potencial. Rast se tako kot vse drugo v evangeliju zgodi »vrstico za vrstico, nasvet za nasvetom« (2 Ne 28:30). Bog želi, da smo pripravljeni ljudje, ne ohromljeni ljudje, in pričakuje, da uporabljamo svobodno voljo zato, da živimo kar najbolje.
Ko se naučimo najti ravnovesje med svobodno voljo in razodetjem, lahko izkusimo resnično duhovno rast. Prav to se je zgodilo Jeredovemu bratu. Ko je premislil, je iz skale stalil šestnajst kamnov in Boga prosil, naj se jih dotakne, da bodo svetili (gl. Etr 3:1–5). Ko je Bog tokrat odgovoril, se je vse spremenilo. Namesto da bi Jeredov brat slišal Božji glas v oblaku, je dejansko videl Gospoda, ki se ni le prikazal, temveč je Jeredovemu bratu pokazal neverjetna videnja sveta in vsega, kar se bo zgodilo (gl. Etr 3:6–26). Možno je, da Jeredov brat ne bi bil duhovno pripravljen prejeti tega videnja, če najprej ne bi doživel notranje rasti, ki se je zgodila, ker je sprejel odločitev.
Ko sprejmemo odločitev, bi morali zagotovo upoštevati Almov nasvet, naj se »[posvetujemo] z Gospodom v vseh svojih dejanjih« (Al 37:37). Ko nam Gospod naroči, naj sprejmemo konkretno odločitev, nam bo to dal vedeti in nam pomagal, da ne bomo zašli. Toda biti moramo tudi pripravljeni stati na lastnih nogah in iti dalje v veri, najsi odgovor pride ali ne. Dokler spolnjujemo zaveze in ostanemo zvesti evangeliju Jezusa Kristusa, lahko zaupamo v svoje pravične odločitve in mir, da je Gospod zadovoljen z našimi prizadevanji.