»To je to!«

Richard J. Anderson

Utah, ZDA

Nekega zimskega večera sem se potem, ko sem kot škof opravil veliko razgovorov, domov vrnil pozno. Bil sem izčrpan. V službi je bilo že tedne stresno in čutil sem, da družinske in cerkvene odgovornosti presegajo moje zmožnosti.

Tisti večer sem moral popraviti avtomobil, zato da bi naslednje jutro lahko prišel na delo. Ko sem oblekel delovnega pajaca, sem vlogo škofa zamenjal za mehanika. Ulegel sem se na mrzla garažna tla pod avtomobil in začel delati. Zakaj moram zmrzovati, biti izčrpan in se naprezati, potem ko sem ta dan že trdo delal? Izgubljal sem potrpežljivost in začel jokavo, roteče moliti k nebeškemu Očetu.

»Ali je možno, da bi mi malo pomagal?« sem rekel. »Po najboljših močeh si prizadevam biti dober oče, mož in škof in živeti po zapovedih. Mar ne bi služil bolje, če bi se lahko malo odpočil? Prosim, pomagaj mi tole narediti, da bom lahko šel v posteljo.«

Nenadoma so me v mislih močno prešinile tri jasne besede:

»Kaj?« sem odgovoril.

Besede so se spet pojavile: »To je to!«

V mislih in srcu sem počasi začel razumevati, ko so se besede pojavile v tretje: »To je to!« Te besede so mojemu duhu prinesle sporočilo. »To« je bilo tukajšnje življenje in in doživel sem trenutek rasti, s pomočjo katere naj bi postal, kar nebeški Oče želi, da postanem. Bilo je, kakor da bi mi Duh rekel: »Ali si pričakoval, da na tem zemeljskem potovanju ne bo naporov?« Ko sem vstal s tistih mrzlih betonskih tal, nisem bil isti.

Odvisno, kako se na preizkušnje odzovemo, ampak lahko jih vidimo kot darove ljubečega Očeta v nebesih. Nudi nam priložnost, da se soočimo s preizkušnjami, zato se naučimo obračati k njemu. Če se, smo blagoslovljeni z učenjem in duhovno rastjo.

Tiste tri besede, ki sem jih v mislih prejel tistega mrzlega večera na garažnih betonskih tleh, me blagoslavljajo več kot petintrideset let. Močno si prizadevam, da nobena preizkušnja ni zaman. Preizkušnje vidim kot priložnosti za učenje tega, česar se morda sicer ne bi nikoli naučil.