Odločitev: Biti odlična umetnica ali odlična mama?

Jenedy Paige

Vsi so mi rekli, da je nemogoče biti odličen na obeh področjih. Ali je to res?

Spominjam se občutkov nelagodja, ko sem se na fakulteti učila o življenju velikih umetnikov. Zdelo se je, da so zares nepozabni in izjemni veliki umetniki to postali tako, da so zanemarjali svojo družino in žrtvovali svojo zdravo pamet. Veliki umetniki so na božično jutro slikali, medtem ko so njihovi otroci odpirali darila. Eden je bil poročen šestkrat. Drugi si je odrezal uho in ga poslal svojim ljubljenim. Spet drugi pa je celo ubil nekoga! Začela sem se spraševati, ali je sploh mogoče postati odlična umetnica in biti obenem odlična mati (in ob vsem tem ohraniti zdravo pamet).

Profesorji so nas učili, da se bomo morali za to, da če zares želimo postati odlični, marsičemu odreči. Morali bomo bolj trdo delati kot vsi drugi. Umetnost bomo morali postaviti na prvo mesto v življenju. V mislih sem se vedno spraševala: »Mar ne bo umetnik, če spolnjuje zapovedi in daje prednost tistemu, kar je najpomembnejše, in ima Gospodovega Duha, ki usmerja njegovo delo, postal prav tako odličen in po možnosti celo odličnejši?« To vprašanje me je spremljalo ves čas mojega študija.

Preden sva z možem diplomirala, sva bila že leto dni poročena. Starešina Russell M. Nelson (takratni član zbora dvanajstih apostolov) je prišel, da bi govoril na podelitvi diplom. Sledilo je slavnostno kosilo in povabljenih je bilo le šestnajst študentov. Začuda sva bila oba z možem izbrana, da se ga udeleživa. Ko je napočil trenutek za vprašanja in odgovore, sem dvignila roko, pogledala starešino Nelsona v oči in izrazila svoje bojazni o tem, da bi bila obenem umetnica in mama. Tako trdo sem delala, da sem v šoli razvila svoje talente in sem s trdim delom želela nadaljevati in se izboljšati, a vedela sem tudi, da ima materinstvo prednost. Ali obstaja pot, da delam oboje? Starešini Nelsonu so se zaiskrile oči, ko je odgovoril: »Vsekakor!« Spodbudil me je, naj izpopolnim svoje talente in molim k nebeškemu Očetu za pomoč, da bom vedela, kako lahko delam oboje, in da bom z njim lahko delala to, kar sem nekoč mislila, da je nemogoče. Ta nasvet sem si vzela k srcu.

Predani Gospodovim namenom

Zdaj imava z možem štiri otroke. Naučila sva se številnih veščin starševstva. Na začetku sem večinoma dan začela ob štirih zjutraj, da sem nekaj malega naslikala, preden so se zbudili otroci. Poskušala sem slikati šest dni v tednu, četudi sem ob nekaterih dnevih imela na voljo le trideset minut. Vsakič sem slikati začela z molitvijo, vedoč, da brez Gospodove pomoči nisem kaj prida. Molila sem ne le, da bi se lahko izpopolnila v umetnosti, ampak da bi tudi vedela, kaj je tisti dan najpomembnejše, in se obvezala, da bom njegove namene postavila na prvo mesto. Napredovala sicer nisem hitro, a zanesljivo.

Preskočimo dvanajst let od dneva, ko sem diplomirala. Doživljala sem trenutek malodušja. Življenje se je zdelo prenasičeno. Materinstvo je bilo zahtevnejše, kot sem pričakovala. Sedela sem pred stojalom in jokala ter se spraševala, ali bom sploh lahko postala velika umetnica, o čemer sem sanjala, da bom. Začutila sem, da moram s police potegniti svoj stari dnevnik in odprla sem ga pri vpisu 30. aprila 2006, na dan, ko sem diplomirala. Popolnoma sem pozabila na svojo izjemno izkušnjo s predsednikom Nelsonom. Življenjski vrtinci so mi to nekako skoraj izbrisali iz spomina. Pred mano so bile besede sedanjega preroka: »Vsekakor!« Solze so se spremenile v solze hvaležnosti, ko sem se ozrla na vse, kar sem od takrat dosegla, in prav tako sem z upanjem zrla v prihodnost.

Delajmo nemogoče

Nekaj mesecev kasneje me je poklical eden od oblikovalcev revije Ensign in me vprašal, ali lahko za notranjo stran letošnje novembrske izdaje z govori z generalne konference uporabijo eno mojih slik. Od osuplosti sem ostala brez besed! Med odraščanjem je bilo prvo, kar sem vedno naredila, ko smo dobili cerkvene revije, to, da sem najprej pogledala slike. Sedaj bo med njimi eno mojih del! Ko so mi zatem povedali, da želijo mojo sliko objaviti skupaj z besedami predsednika Nelsona, sem lahko videla Božjo roko, ki me spodbuja, naj grem naprej.

Na tem umetniškem potovanju me še vedno čaka dolga pot, vendar sem tako hvaležna za predsednika Nelsona ter za njegovo upanje v Gospoda in v nas. Hvaležna sem za njegov optimizem in njegovo zaupanje. Vem, da bomo, če bomo udejanjali vero v Gospoda, lahko delali velike reči, celo take, kakršne so se nam nekoč zdele nemogoče. »Bogu namreč ni nič nemogoče.« (Lk 1:37)