amen

Pomeni »naj bo tako« oziroma »tako je«. Amen rečemo, da pokažemo srčno oziroma svečano odobravanje in strinjanje (5 Mz 27:14–26) oziroma potrdimo verodostojnost (1 Kr 1:36). Danes na koncu molitve, pričevanj in govorov tisti, ki so molitev oziroma sporočilo slišali, glasno rečejo amen, da pokažejo strinjanje in odobravanje.

V času Stare zaveze je amen moral izreči vsak, ki je prisegel (1 Krn 16:7, 35–36; Neh 5:12–13; 8:2–6). Kristus se imenuje »Amen, zvesta in resnična priča« (Raz 3:14). V Šoli prerokov je amen služil tudi kot znamenje zaveze (NaZ 88:133–135).