svetost Gl. tudi čistost — čist; posvetitev — posvetiti; svet (pridevnik) Duhovna in moralna popolnost. Svetost označuje človekovo čisto srce in namen. Člani morajo dokazati, da so vredni Cerkve tako, da hodijo v svetosti pred Gospodom, NaZ 20:69. Gospodova hiša je kraj svetosti, NaZ 109:13. Človek Svetosti je eno od Božjih imen, Mz 6:57 (Mz 7:35).