Juda (Stara zaveza)

Judov rod je po naselitvi v Kánaanu prevzel vodenje. Njihov glavni tekmec je bil Efrájimov rod. Mojzes je blagoslovil Judov rod (5 Mz 33:7). Po Salomonovem vladanju je Judov rod postal Judovo kraljestvo.

V Roboámovi vladavini so se Salomonova gospostva razdelila na dve ločeni kraljestvi, predvsem zaradi zavisti med Efrájimovim in Judovim rodom. Južno oziroma Judovo kraljestvo je vključevalo Judov rod in večji del Benjaminovega rodu. Jeruzalem je bilo njegovo glavno mesto. Na splošno so čaščenju Jehova ostali bolj zvesti kot severno kraljestvo. Juda je bil manj izpostavljen napadom s severa in vzhoda, največja moč pa je ostala v rokah Davidove družine vse do babilonskega ujetništva. Judovemu kraljestvu se je po padcu številčnejšega in močnejšega Izraelovega kraljestva uspelo obdržati stopetintrideset let.

To se nanaša na Sveto pismo kot zapis Judove hiše (Ezk 37:15–19). Ko bodo v poslednjih dneh zbrane različne veje Izraelove hiše, bodo zbrani tudi njihovi sveti zapisi. Ti zapisi svetih spisov se dopolnjujejo in sestavljajo enotno pričevanje, da Jezus je Kristus, Izraelov Bog in Bog vsega sveta (PJS, 1 Mz 50:24–36 [Dodatek]; 2 Ne 3; 29).