David

Kralj starodavnega Izraela v Stari zavezi.

David je bil Jesejev sin iz Judovega rodu. Bil je pogumen mladenič, ki je ubil leva, medveda in filistejskega velikana Goljata (1 Sam 17). David je bil izvoljen in maziljen za Izraelovega kralja. V dobi odraslosti je tako kot Savel zakrivil resne zločine, vendar se je za razliko od Savla iskreno pokesal. Zato mu je bilo odpuščeno vse, razen umora Urijája (NaZ 132:39). Njegovo življenje lahko razdelimo na štiri obdobja: prvič, v Betlehemu, kjer je bil pastir (1 Sam 16–17); drugič, na dvoru kralja Savla (1 Sam 18:1–19:18); tretjič, kot begunec (1 Sam 19:18–31:13; 2 Sam 1); četrtič, kot kralj nad Judom v Hebrónu (2 Sam 2–4) in kasneje kot kralj nad vsem Izraelom (2 Sam 5–24; 1 Kr 1:1–2:11).

Davidovemu grehu prešuštva z Batšébo je sledila vrsta nesrečnih okoliščin, kar mu je uničilo zadnjih dvajset let življenja. Med njegovo vladavino je uspeval ves narod, David sam pa je trpel zaradi posledic svojih grehov. Imeli so nenehne družinske spore, ki so se v Absalomovem in Adoníjevem primeru končali z odkritim uporom. Ti dogodki so izpolnitev besed, ki jih je prerok Natán izrekel Davidu zaradi njegovega greha (2 Sam 12:7–13).

Navzlic tem nesrečam je bilo Davidovo vladanje najodličnejše v izraelski zgodovini, kajti, prvič, združil je rodove v en narod, drugič, zaščitil je nesporno lastništvo dežele, in tretjič, utemeljil vodenje na pravi veri, tako da je bila Božja volja izraelska postava. Zaradi teh razlogov se je na Davidovo vladavino kasneje gledalo kot na narodno zlato obdobje in simbol veličastnejšega obdobja, ko bo prišel Mesija (Iz 16:5; Jer 23:5; Ezk 37:24–28).

Davidovo življenje ponazarja, da je potrebno, da vsi ljudje do konca vztrajajo v pravičnosti. Kot fantu mu je bilo rečeno, da je človek po Gospodovem srcu (1 Sam 13:14); kot moški je govoril z Duhom in imel veliko razodetij. Vendar je za svojo neposlušnost Božjim zapovedim plačal visoko ceno (NaZ 132:39).