svet (pridevnik) Gl. tudi čistost — čist; posvetitev — posvetiti; svetost Posvečen, ki ima pobožen značaj oziroma je duhovno oziroma moralno čist. Nasprotje od svetega je običajno oziroma posvetno. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod, 2 Mz 19:5–6 (1 Pt 2:9). Gospod je Izraelu zapovedal: Bodite sveti, ker sem jaz svet, 3 Mz 11:44–45. Ta, ki je čistih rok in čistega srca, bo stal na njegovem svetem kraju, Ps 24:3–4. Moje ljudstvo naj poučijo o razliki med svetim in posvetnim, Ezk 44:23. Bog nas je poklical s svetim imenovanjem, 2 Tim 1:8–9. Že od otroštva poznaš svete spise, 2 Tim 3:15. Sveti Božji možje so govorili, kot jih je navdahnil Sveti Duh, 2 Pt 1:21. Vsem ljudem se bo sodilo glede na resnico in svetost, ki je v Bogu, 2 Ne 2:10. Naravni človek postane sveti zaradi Kristusove odkupne daritve, Moz 3:19. Sledite svetemu Božjemu redu, Al 7:22 (Al 13:11–12). Trije učenci so bili posvečeni v mesu in so postali sveti, 3 Ne 28:1–9, 36–39. Svetih stvari ne jemlji zlahka, NaZ 6:12. Ne moreš zapisovati tega, kar je sveto, če ti ni dano od mene, NaZ 9:9. Zavezali se boste, da boste ravnali v vsej svetosti, NaZ 43:9. Moji učenci bodo stali na svetih krajih, NaZ 45:32. To, kar pride od zgoraj, je sveto, NaZ 63:64. Majhni otroci so sveti, NaZ 74:7. Posveti tisti kraj in bo postal svet, NaZ 124:44. Gospod bo svoje izvoljene zbral v sveto mesto, Mz 7:62.