Ezra

Starozavezni duhovnik in pisar, ki je nekaj Judov iz babilonskega ujetništva pripeljal v Jeruzalem (Ezr 7–10; Neh 8; 12). Leta 458 pr. Kr. je od Artakserksa, perzijskega kralja, dobil dovoljenje, naj v Jeruzalem odvede vse judovske izgnance, ki so bili voljni iti (Ezr 7:12–26).

Pred Ezrovim časom so imeli duhovniki skoraj popoln nadzor nad branjem zbirke zapisanih svetih spisov, imenovanih »postava«. Ezra je pripomogel, da so sveti spisi postali dosegljivi vsakemu Judu. Sčasoma je bilo javno prebiranje »knjige postave« v središču judovskega življenja. Ezrov največji nauk morda izvira iz njegovega lastnega zgleda, ko se je v srcu pripravil, da bi preiskoval Gospodovo postavo, ji bil poslušen in o njej učil druge (Ezr 7:10).