dedič Človek, upravičen do dedovanja fizičnih oziroma duhovnih darov. V svetih spisih je pravičnim obljubljeno, da bodo postali dediči vsega, kar ima Bog. Abraham si je želel dediča, 1 Mz 15:2–5. Abraham je postal dedič sveta po pravičnosti, ki izvira iz vere, Rim 4:13. Smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči, dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, Rim 8:16–17 (NaZ 84:38). Si sin, Božji dedič po Kristusu, Gal 4:7. Bog je svojega Sina postavil za dediča vsega, Heb 1:2. Tisti, ki pričakujejo odpuščanje grehov, so dediči Božjega kraljestva, Moz 15:11. Ljudje so postali Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva, 4 Ne 1:17. Tisti, ki so umrli, ne da bi za evangelij vedeli, bodo lahko postali dediči celestialnega kraljestva, NaZ 137:7–8. Mrtvi, ki se pokesajo, so dediči odrešitve, NaZ 138:58–59. Abraham je s svojo pravičnostjo postal upravičeni dedič, Abr 1:2.