karanje — karati Gl. tudi nadloga Opominjanje ali vzgajanje, namenjeno posameznikom oziroma skupinam, da bi jim pomagali napredovati oziroma da bi postali močnejši. Ne preziraj karajoče roke Vsemogočnega, Job 5:17 (Prg 3:11). Blagor človeku, ki ga karaš, o Gospod, Ps 94:12. Vsak sveti spis je dan za svarjenje, za poboljševanje, 2 Tim 3:16. Gospod kara tiste, ki jih ljubi, Heb 12:5–11. Gospodu se zdi prav karati svoje ljudstvo, Moz 23:21–22. Če Gospod svojega ljudstva ne kara, se ga ne bodo spominjali, He 12:3. Gospod je govoril z Jeredovim bratom in ga okaral, Etr 2:14. Bili so okarani, da so se lahko pokesali, NaZ 1:27. Tiste, ki jih ljubim, tudi okaram, da so jim grehi lahko odpuščeni, NaZ 95:1. Vsi tisti, ki karanja ne bodo prenesli, ne morejo biti posvečeni, NaZ 101:2–5. Moje ljudstvo mora biti karano, dokler se ne bodo naučili poslušnosti, NaZ 105:6. Ta, ki graje ne bo prenesel, mojega kraljestva ni vreden, NaZ 136:31.